Zgodovina slovenskega literarnega prevoda

Poglavje obravnava analizo tujih zgodovinskoprevodnih del kot možnih teoretično-metodoloških izhodišč za obravnavo zgodovine slovenskega literarnega prevoda. Analiza je vključevala 19 zgodovinskoprevodnih del, ki jih je bilo mogoče uvrstiti v tri kategorije: (a) splošna ali jezikovno-kulturno nezamejena, (b) jezikovno-kulturno zamejena (na posamezna območja) in (c) področno-specifična ali problemsko zamejena dela. Za obravnavo zgodovine slovenskega literarnega prevoda so najbolj zanimiva jezikovno-kulturno zamejena dela, posebej analize srbskih, čeških, slovaških, finskih in irskih razmer, saj gre za stanje na manjših perifernih kulturno-jezikovnih območjih s specifično zgodovino, kar ustreza slovenskim razmeram. Kot najbolj relevantna za analizo slovenskega prevoda skozi zgodovino se je izkazala vsebinsko bogata Suomennoskirjallisuuden historia [Zgodovina literarnega prevoda v finščino] (ur. Riikonen idr. 2007), ki kronološko-tematsko analizira številne vidike – od besedilnih in jezikovnih tem, problematike, povezane s prevajalci, do založništva in družbeno-kulturnih vidikov. Druga dela so uporabna za slovensko zgodovino prevajanja bodisi zaradi analiz stanja na območjih, ki so družbeno-kulturno povezana s slovenskim prostorom, bodisi zaradi raznovrstnih metodoloških in vsebinskih vidikov, ki jih naslavljajo.

Poglavje predstavlja zasnovo monografije Zgodovina slovenskega literarnega prevoda, ki je nastala v okviru projekta ZgoSLiP. Posebna pozornost je namenjena členitvi sklopov in poglavij ter vnaprej določenim skupnim smernicam, na podlagi katerih so nastali posamezni prispevki. Ker gre za kompleksen projekt, so navedeni so razlogi za uredniške odločitve v zvezi z načinom predstavitve zgodovine prevajanja. Prav tako so pojasnjeni razlogi za nujni izbor tematik.

Poglavje obravnava prve slovenske – rokopisne – prevode iz obdobja med 10. stoletjem in sredino 16. stoletja: Brižinski spomeniki, Celovški/Rateški in Starogorski rokopis, Stiški rokopis, Slovenski načrt za pridigo predstavljajo verska besedila, Černjejski in Kranjski rokopis sta upravni besedili, večjezični pesmi Oswalda von Wolkensteina in Auerspergov rokopis pa sta književni besedili. Izvirniki prvih slovenskih prevodov so rekonstruirani domnevni nemški (in latinski) obrazci spovedi, pridig in molitev, ki so bile prevedene, se nato dopolnjevale in prepisovale, kot v primeru Brižinskih spomenikov, Celovškega in Starogorskega rokopisa, delu Stiškega rokopisa; težje je določiti izvirnik Načrta za pridigo. V večjezičnih pesmih Oswalda von Wolkensteina so slovenski verzi prevodi vzporednih nemških verzov, izvirnik velikonočne pesmi »Naš gospud je od smrti vstal« v Stiškem rokopisu je nemška pesem »Christ ist erstanden« [Kristus je vstal], slovenski sodnikov pouk v Kranjskem rokopisu ima vzporedno nemško besedilo; v delu Černjejskega rokopisa slovenske zapise spremljajo izhodiščna italijanska in latinska besedila. Deli Černjejskega ali Kranjskega rokopisa so brez tujejezičnih izhodiščnih besedil. Medjezikovni oz. medkulturni značaj besedil poudarjajo še tujejezični elementi in – vsaj v delu prevedenih besedil – njihovi domnevni tujejezični avtorji (zapisovalci, prevajalci). Najstarejši slovenski prevodi govorijo o potrebah in pomenu slovenskega prebivalstva na določenem zemljepisnem območju ter o vlogi slovenščine v bogoslužju, administraciji in književnosti v srednjem veku.

Poglavje obravnava prve slovenske – rokopisne – prevode iz obdobja med 10. stoletjem in sredino 16. stoletja: Brižinski spomeniki, Celovški/Rateški in Starogorski rokopis, Stiški rokopis, Slovenski načrt za pridigo predstavljajo verska besedila, Černjejski in Kranjski rokopis sta upravni besedili, večjezični pesmi Oswalda von Wolkensteina in Auerspergov rokopis pa sta književni besedili. Izvirniki prvih slovenskih prevodov so rekonstruirani domnevni nemški (in latinski) obrazci spovedi, pridig in molitev, ki so bile prevedene, se nato dopolnjevale in prepisovale, kot v primeru Brižinskih spomenikov, Celovškega in Starogorskega rokopisa, delu Stiškega rokopisa; težje je določiti izvirnik Načrta za pridigo. V večjezičnih pesmih Oswalda von Wolkensteina so slovenski verzi prevodi vzporednih nemških verzov, izvirnik velikonočne pesmi »Naš gospud je od smrti vstal« v Stiškem rokopisu je nemška pesem »Christ ist erstanden« [Kristus je vstal], slovenski sodnikov pouk v Kranjskem rokopisu ima vzporedno nemško besedilo; v delu Černjejskega rokopisa slovenske zapise spremljajo izhodiščna italijanska in latinska besedila. Deli Černjejskega ali Kranjskega rokopisa so brez tujejezičnih izhodiščnih besedil. Medjezikovni oz. medkulturni značaj besedil poudarjajo še tujejezični elementi in – vsaj v delu prevedenih besedil – njihovi domnevni tujejezični avtorji (zapisovalci, prevajalci). Najstarejši slovenski prevodi govorijo o potrebah in pomenu slovenskega prebivalstva na določenem zemljepisnem območju ter o vlogi slovenščine v bogoslužju, administraciji in književnosti v srednjem veku.

Med prve knjižne izdaje s slovenskim besedilom, ki so rezultat protestantskega gibanja na Slovenskem v drugi polovici 16. stoletja, sodita tudi večjezična slovarja s slovenskim jezikom v ustreznični vlogi (1592 in 1603). Izdelal ju je nemški polihistor Hieronim Megiser. Pred njunim izidom so obstajali krajši besedni seznami (npr. Registra, dodana Dalmatinovim biblijskim prevodom (1578 in 1584), ter trijezični slovarčki iz Bohoričeve slovnice (1584)). Megiserjevima slovarjema je v protireformacijskem obdobju naglo sledil italijansko-slovenski slovar (1607) Alasie da Sommaripa, duhovnika iz Piemonta. Prvi slovarski prikazi slovenskega jezika se medsebojno razlikujejo po tipološki pripadnosti, po obsegu in namenu. Krajšim omembam ter posamičnim obsežnejšim obravnavam, ki so se zvrstile od začetka 19. do srede 20. stoletja, je sledilo obdobje povečanega raziskovalnega zanimanja za prve slovarske opise slovenskega jezika. Obravnave večjega števila avtorjev so zaobsegle raznovrstno problematiko. Prikazovale so slovaropisne značilnosti prvih slovarskih predstavitev slovenskega jezika, ki so vključevale tudi tvorbeno in pomensko razmerje med iztočnico in ustreznico. Zaustavljale so se ob izvorni raznolikosti zajetega besedja, opozarjale na delež narečnega besedja, ugotavljale obseg njihove medsebojne povezanosti ter vire zanje. Poudarjale so tudi njihov pomen za razvoj slovenskega slovaropisja in slovenskega knjižnega jezika.

V zgodovini prevajanja Svetega pisma je bila v središču pozornosti vedno dilema prevajanje ad verbum ali prevajanje ad sensum. Prispevek pod vidikom tega temeljnega vprašanja obravnava okoliščine izvedbe vseh celotnih katoliških prevodov Svetega pisma. Avtor se pri tem opira na podatke, ki so navedeni v uvodih prevodov in v strokovni literaturi, v obravnavi zadnjih dveh prevodov pa na lastne izkušnje v povezavi s sodelavci. Osnovno načelo presojanja ustreznosti prevodov je vprašanje, v koliki meri posamezni prevodi upoštevajo literarno naravo svetopisemskih besedil. Vprašanje je, ali prevajalci upoštevajo bogastvo metafor v izvirniku, ali pa metafore nadomeščajo z abstraktnimi pojmi; prevajajo temeljno besedišče enotno, ali svobodno brez nadzora. V standardnih prevodih Svetega pisma je še posebej pomembno upoštevati osnovno literarno obliko paralelizma, ki je v izvirniku omogočil nastanek sinonimnih ali antitetičnih besednih parov, ki nosijo pečat konstantnosti teološke hermenevtike. Prispevek se dotika tudi pomena poenotenja oblik svetopisemskih osebnih in geografskih imen, ki so doživela pomembne transformacije v grškem in latinskem prevodu Svetega pisma (Septuaginta in Vulgata) in sta skozi dva tisoč let služila kot osnova za razvoj oblik imen v evropskih jezikih.

Poglavje prikazuje, kako je slovensko protestantsko prevajanje Biblije vzpostavilo knjižno normo slovenskega jezika. Slovenski literarni jezik je ustvarila Trubarjeva izbira ciljnega jezika, ki jo je za njim ponovil Jurij Dalmatin. Vendar so prevodi Biblije vsebovali besedne in skladenjske germanizme. S čiščenjem skladenjskih germanizmov so začeli šele prevajalci Biblije v 19. stoletju, slog slovenskih prevodov Biblije pa je s citatnimi parafrazami bibličnih rekel prav tako pomagala izboljševati slovenska literatura, ki je prevajanje Biblije napotovala na slovenskemu jeziku lastno govornost.

Po drugi strani imamo v zgodovini slovenske literature ves čas opravka s svobodnim ustvarjalnim prevajanjem Biblije. To prikazuje drugi del poglavja. Osrednji slovenski pesniki in pisatelji so za ubesedenje svojih osrednjih tem rabili biblično metaforiko, na primer France Prešeren v svojem visokem romantičnem ljubezenskem pesništvu in Ivan Cankar v svojem novoromantičnem hrepenenjskem pripovedništvu. Pri Prešernu to najbolj prihaja do izraza pri slavljenju ljubljene ženske, na katero je prenesel nič manj kot »slavo«, ki v Stari zavezi pomeni žarečo Božjo pričujočnost v zemeljskem območju. Nasprotno je Cankar dezerotiziral prešernovsko paradigmo visoke ljubezni v hrepenenje po novem življenju. To hrepenenje je ob pomoči Biblije vrhunsko uobličil v eni izmed črtic iz svojega srednjega ustvarjalnega obdobja, ki uprizarja Kristusov drugi prihod.

Slovenska književnost baročne dobe 17. in 18. stoletja je do danes ostala manj raziskana, zato zahteva novih študij. Večina baročnih besedil je krožila med bralci in poslušalci samo v rokopisni obliki in veliko jih je propadlo. Slovenski prevodi baročne dobe so imeli raznolike historične oblike: vključujejo priredbo, variacijo, povzemanje, poročanje in prevajanje v novejšem pomenu. Katoliška obnova v zgodnjem 17. stoletju je s pastoralnimi pobudami škofa Tomaža Hrena za prenovo verskega življenja in cerkvenega petja sprožila potrebo po raznolikih besedilih v slovenščini. Zato so v 17. stoletju nastali številni novi slovenski prevodi ali predelave starejših tekstov.

Zvrst, kjer ima prevajanje v slovenski književnosti najdaljšo tradicijo, je cerkvena pesem. V intenzivnem literarnem življenju 17. stoletja so nastali celo prevodi dolgih pesmi, kot je cistercijanska srednjeveška pesnitev o Kristusovih izmučenih udih Rhythmica oratio v dveh slovenskih prepesnitvah. Tudi v 18. stoletju so med baročnimi Marijinimi, romarskimi in bratovščinskimi pesmimi številni prevodi in priredbe. V zvrsti meditativne proze so slovenski baročni pisci prevedli več hagiografskih in asketičnih del. Nastali so kar štirje prevodi znamenitega dela Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana.

Na področju baročne dramatike sta se nam v slovenščini ohranili dve pasijonski igri v rokopisih: Kapelski pasijon in Škofjeloški pasijon. Kot celota sta nastali izvirno, toda posamezni elementi najverjetneje izhajajo iz starejšega latinskega pasijonskega izročila. Tako je s pomočjo izvirnih in številnih prevedenih besedil slovenski baročni književnosti uspelo ustvariti pomemben razvojni korak: celoten sestav pesništva, pripovedništva in dramatike.

V dobi razsvetljenstva so prevodi skupaj z vsaj dvema izvirnima deloma slovenščino postopno udomačili v posvetni dramatiki, sámo prevajanje pa jo je, s še počasnejšimi koraki, pripeljalo v eno najteže dosegljivih kulturnih sfer – v posvetno gledališče. Prevajalci ‒ Jurij Japelj, Anton Tomaž Linhart, Žiga Zois, Jernej Kopitar in Valentin Vodnik ‒ so prevajali italijanska (Pietro Metastasio, Filippo Livigni, Giuseppe Maria Foppa), avstrijska (Joseph Richter), francoska (Pierre-Augustin Caron de Beaumarchais) in nemška dela (August von Kotzebue), do natisa so pripeljali dva (Županova Micka in Veseli dan ali Matiček se ženi), do odra pa prav tako dva prevoda celotnih del (Županova Micka in Tinček Petelinček). Vrhunec teh prizadevanj sta bila Linhartova prevoda, posebej Matiček, oprt na eni strani na tradicijo slovenske književnosti ter na drugi strani na klasični deli evropske dramatike (Beaumarchaiseva komedija La Folle Journée ou le Mariage de Figaro [Veseli dan ali Figarova svatba]) in opere (Mozartova opera Le nozze di Figaro [Figarova svatba]). Ti dosežki, posebej uspešno uprizarjanje Micke, so postali temelj prihodnje neprekinjene tradicije slovenske posvetne dramatike in gledališča.

Poglavje obravnava začetke posvetne poezije v slovenščini, ki se je na podlagi stoletnega izročila ljudskega in nabožnega pesništva začela razvijati proti koncu 18. stoletja. Slovenska sekularna poezije se je kot vsaka nova pesniška tradicija neogibno opirala na tuje zglede. Ob antičnih klasikih, ki so jih spoznavali med šolanjem, so se prvi slovenski pesniki zgledovali zlasti po pesništvu v nemščini, a tudi po poeziji drugih literatur: italijanski, madžarski, hrvaški, deloma francoski. Tuji zgledi so nanje tvorno vplivali po vsebinski ali formalni plati, včasih pa so postali tudi neposreden vir prirejanja in prevajanja – pri čemer so slovenski pesniki v skladu s tedaj veljavnimi normami s predlogami ravnali razmeroma svobodno in se večinoma niso trudili za zvest prevod v današnjem pomenu besede. V razpravi je pregledno obravnavano prevajanje in prirejanje posvetne poezije v slovenščino v obdobju razsvetljenstva (zlasti pri ključnih pesniških osebnostih Antonu Feliksu Devu, Žigi Zoisu, Antonu Tomažu Linhartu, Juriju Japlju, Valentinu Vodniku, Leopoldu Volkmerju, Štefanu Modrinjaku in Urbanu Jarniku). Predstavljeni so tudi temeljni koncepti, ki so pesnike pri tem vodili, ter nekateri načelni problemi, povezani z razvojem prevajalske samorefleksije in teorije.

Prevajalski opus prekmurskih protestantov je bil v 18. stoletju podoben osrednjeslovenskemu: prva dva tiska sta katekizem (Mali Katechismus, 1715 ‒ prevod iz madžarščine) in abecednik (Abecedarium Szlovenszko, 1725). Najpomembnejši prevajalski dosežek je prvi prevod Nove zaveze iz grščine v slovenščino (Števan Küzmič, Nouvi Zákon, 1771). V katoliških tiskih Mikloša Küzmiča se je nato knjižna prekmurščina oblikovala ob prevodih cerkvenih besedil iz latinščine, npr. Szveti evangyeliomi (1780). Sledili so poskusi leposlovja, npr. v časopisu Prijatel prevodi madžarskih romantičnih pesnikov, npr. Petőfi, Vörösmarty, Arany.

Prevodi v vzhodnoštajerski knjižni jezik so se v 18. stoletju zgledovali po nemških predlogah, npr. Parchamerjev katekizem (1758, 1764, 1777). Normativnost je postavil Dajnko v nemško pisani slovnici (1824) in prevodih cerkvenih besedil iz nemščine (npr. Evangeliomi, 1817) in latinščine (npr. začetek Stare zaveze, rokopis 1836). Sledili so mu s prevodi pridig npr. Šerf, (1835), Rižner (1835),  ali pa Lah s prevodom krištofšmidovske povesti iz nemščine (Leseni križec, 1835). Združevalno slovensko so delovali Murko (slovnica, 1832 in nemško-slovenski ter slovensko-nemški slovar (1833)), Slomšek in Krempl (prevodi katekizma, 1826 ter evangelijev, 1843).

Ob globalni latinščini in grščini Nouvoga Zákona je regionalno nemščino kranjskih in vzhodnoštajerskih predložnih besedil v Prekmurju nadomestila regionalna madžarščina.

Prevajalsko dejavnost na Koroškem je skozi 19. stoletje zaznamovala izrazita jezikovna asimetrija, saj je bila nemščina uradni in glavni občevalni jezik, medtem ko se je slovenščina zapisovala v regionalnih različicah, knjižna slovenščina pa se je formirala še globoko v drugo polovico tega stoletja. Prva izrazitejša prevajalca iz nemščine in drugih jezikov v slovenščino sta bila duhovnik in pesnik Urban Jarnik in samouk Andrej Schuster-Drabosjak, ki je svoja v domačem narečju napisana besedila priredil po nemških predlogah. S prevodi nekaterih Jarnikovih pesmi je pesnik Johann Georg Fellinger okoli leta 1812 poskrbel za sploh prve prevode slovenske poezije v nemščino. Prvi razmah prevajalske dejavnosti, ki je sprva služila versko-vzgojnim namenom, je zabeležiti v 1830. letih na celovškem semenišču v okolju Anton M. Slomška, višek pa je dosegla po letu 1850, ko je se je Celovec po zaslugi Antona Janežiča, urednika prvih slovenskih literarnih revij, knjižnega programa Mohorjeve in zbirke Cvetje iz domačih in tujih logov, uveljavil ne samo kot literarno organizacijsko središče, temveč tudi kot središče posredovanja prevodne literature v slovenščino, čeprav na Koroškem ni bilo večjega števila domačih prevajalcev. Z razvojem izvirne slovenske književnosti je prevodna literatura po letu 1865 začela izgubljati na pomenu in kmalu bolj ali manj zamrla.

Uvodno poglavje na kratko oriše pomembnejše zgodovinske dogodke in postopno uveljavljanje slovenskega jezika in izoblikovanje slovenske identitete v devetnajstem stoletju. Poseben poudarek je dan dvojezičnosti slovenskega prebivalstva v tem obdobju in različnim oblikam cenzorskega nadzora v habsburški monarhiji v devetnajstem stoletju.

V poglavju je opisana prisotnost in odnos do književnega prevajanja v dveh literarnih revijah devetnajstega stoletja: v prvi slovenski literarni reviji Zvonu in v vseh številkah osrednjega literarnega mesečnika Ljubljanski zvon, ki so izšle v 19. stoletju. V njem sta najprej povzeti Stritarjev odnos do prevajanja in polemika, povezana s Stritarjevo predelavo Goldsmithovega romana The Vikar of Wakefield. Nadalje je opisana prisotnost prevodov v oseku Ljubljanskega zvona, poimenovanim »Slovenski glasnik« (v letnikih 1 do 5) ali »Listek« (v letnikih 6 do 20), v katerih so uredniki obveščali bralstvo o novih literanih prevodih (vključno z libreti) in o prevodih slovenskih literarnih besedil v tuje jezike. Poglavje poimenuje slovenske avtorje, ki so bili najpogosteje prevajani v tuje jezike, in podaja oris odnosa urednikov do literarnega prevajanja in njegove vloge v kulturnem življenju Slovencev v drugi polovici 19. stoletja. Pregled se zaključuje z ugotovitvijo, da je bil literarni prevod v tej dobi pogosto uporabljen za jezikovno razmejitev skupnosti, ki ni bila popolnoma jezikovno ločena, in za stvaritev dveh ločenih etnolingvističnih enot: slovenske in nemške.

Poglavje obravnava dva korpusa: slovenske zgodovinske romane, prevedene v druge jezike (dela Josipa Jurčiča, Ivana Tavčarja, Ivana Preglja, Vladimirja Bartola in Draga Jančarja) ter zgodovinske romane drugih književnosti, prevedene v slovenščino. Korpus v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov obsega do leta 1945 okrog 200 del. Prevajalci so največkrat posegali po nemških zgodovinskih romanih, druge velike književnosti (ruska, v angleščini in francoska) so bile dokaj enakovredno zastopane, sledile so druge slovanske književnosti. Med avtorji izvirnikov so bili svetovni klasiki žanra (več kot deset romanov so prispevali August Šenoa, Henryk Sienkiewicz in Alexandre Dumas). Najplodnejši prevajalci (z več kot petimi zgodovinskimi romani) so bili Vladimir Levstik, Ivan Mulaček, Peter Miklavec in Boris Rihteršič. Posebej ljube so bile prevajalcem južnoslovanske zgodovinske teme, zanje so se še zlasti ogrevali izdajatelji na zahodni slovenski meji, v Gorici (časopis Soča, Gabrščkove knjižne edicije, založba Sigma in Mohorjeva družba) in Trstu. Bibliografski pregled prevedenega zgodovinskega romana na Wikiviru in tole poglavje naj spodbudita dopolnjevanje manjkajočih poglavij iz zgodovine slovenskega prevajanja in njihovo enciklopedično pokritje.

V poglavju je predstavljena zbirka izvirnih slovenskih in prevedenih dramskih besedil Slovenska Talija, ki je v času od leta 1867 do 1896 izhajala pod okriljem Dramatičnega društva, ter z njo povezan razvoj izvirne slovenske dramatike ter prevajanja tujih dramskih del, kakor tudi njen vpliv na razvoj gledališkega ustvarjanja na Slovenskem. Spričo dejstva, da je bila večina besedil v zbirki, kar 92 %, prevodov, je uvodoma podan oris splošne prevodne politike književnih besedil na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja. Pri tem skušamo odgovoriti na vprašanje, v kolikšni meri prevodni koncept Dramatičnega društva sledi splošni prevodni politiki literarnih besedil v slovenskih kronskih deželah Habsburške monarhije oziroma od te odstopa. V tem okviru je pomembno vlogo igralo tudi vprašanje dvojezičnosti, ki je vplivalo na izbor prevajanih besedil in posledično tudi na gledališko produkcijo v tedanjem slovenskem prostoru. V poglavju se posvetimo še vprašanju, ali lahko objavljena dramska besedila v Slovenski Taliji razumemo kot pomemben gradnik pri uveljavljanju, profesionalizaciji in institucionalizaciji slovenskega narodnega gledališča. Ker gre za zgodnje obdobje organiziranega gledališkega ustvarjanja, kar vključuje tudi pisanje in prevajanje za gledališče, je posebej izpostavljen tudi razvoj kritike prevedenih in izvirnih dramskih del v slovenščini.

Uvodno poglavje podaja oris zgodovinskih dogodkov v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno, ko je slovensko etnično ozemlje bilo razdeljeno na več držav. V nadaljevanju je podan pregled števila knjižnih prevodov tuje literature v slovenski jezik in slovenske literature v tuje jezike, uvod pa se zaključi z opisom prevodne dejavnosti med drugo svetovno vojno.

Poglavje obravnava vlogo in odnos do literarnega prevoda v izbranih medvojnih nacionalnih literarnih zgodovinah, ki so jih napisali Ivan Grafenauer (1920), Anton Slodnjak (1934), Ivan Pregelj (1938), Fran Kidrič (1938), ter v monografiji o primerjalni literarni zgodovini Antona Ocvirka (1936). V tem pogledu dopolnjuje literarnozgodovinske raziskave o vlogi prevoda na Slovenskem, ki sta jih pri nas zasnovala zlasti Majda Stanovnik in Darko Dolinar. Poglavje se podrobneje posveča temu, kako izbrana dela obravnavajo prevod v 19. stoletju, ko sta se v slovenskem prostoru osnovala nacionalna in jezikovna identiteta, in ko se je izoblikoval sodobni pojem literature ter se v književnosti vzpostavil kriterij originalnosti. Kljub temu da je prevodna dejavnost za literarno zgodovino pomembna, saj naslavlja vprašanja o literarnih vplivih in avtorskih literarnih obzorjih ter obenem igra ključno vlogo pri razvoju zlasti manjših književnosti, jo medvojna literarna stroka večinoma obravnava le kot dopolnitev izvirnega avtorskega dela. Prevajalci in prevodi so v slovenskih literarnih zgodovinah potisnjeni ob rob in le redko ovrednoteni, avtorji pa jih v veliki meri obravnavajo nesistematično in selektivno.

Poglavje na kratko oriše zgodovino slovenskega naseljevanja na področje današnjih ZDA in predstavi periodični tisk slovenske diaspore v obdobju med obema vojnama, ko je v ZDA izhajalo okrog 20 različnih periodičnih publikacij v slovenskem jeziku. Posebna pozornost je dana časopisoma Nova Doba in Prosveta, ki sta na svojih straneh v tem obdobju redno objavljala literarne prevode, in sicer iz tujih jezikov v slovenčino, v poznih dvajsetih letih pa tudi iz slovenščine v angleščino. Predstavljeni so osrednji prevajalci in prevodi slovenske literature v angleščino, ki so jih ustvarili pripadniki slovenske izseljenske skupnosti. Poglavje se zaključi z ugotovitvijo, da je slovenska izseljenska skupnost v ZDA prek prevodov slovenske sodobne književnosti (predvsem del Ivana Cankarja) v angleščino poskušala izoblikovati vzorčno podobo lastne kulturne identitete in se na ta način predstaviti novemu kulturnemu okolju.

V besedilu, ki uvaja skupino poglavij, ki obravnavajo literarno prevajanje v času socialistične ureditve v Sloveniji, so predstavljene spremembe prevodnih tokov v treh različnih obdobjih: v obdobju največjega političnega pritiska od leta 1945 do leta 1950, v obdobju reform med leti 1951 in 1970 ter v obdobju zaostritve in kasnejše liberalizacije od leta 1971 do leta 1991. Poleg števila prevodov v izbrane jezike so omenjeni tudi osrednji prevajalci, ki so zaznamovali posamezno obdobje.

Po kratkem pregledu zgodovinskega dogajanja po drugi svetovni vojni na Slovenskem se poglavje posveti različnim oblikam ideološkega nadzora nad tiskom v obdobju socialistične Slovenije in predstavi mehanizme nadzora v založniškem okolju s posebnim poudarkom na prevajanju. Na osnovi arhivskih raziskav in intervjujev z uredniki, poglavje identificira osrednje akterje, odgovorne za ideloške premike v prevodih v socialistični dobi, in na primeru v povojnem obdobju ustanovljene založbe Mladinske knjige prikaže, kako je komunistični nadzor nad tiskom in prevajanjem deloval. Poglavje ugotavlja, da so imeli posebno vplivno vlogo v tem obdobju uredniki, ki so s svojim izborom izvirnikov in prevajalcev zagotavljali ideološko ustreznost in ki so obenem lahko s svojimi odkloni od uradne ideološke linije premikali meje dopustnega v socialistični dobi.

Besedilo oriše razvoj knjižnega založništva v Sloveniji med leti 1945-1989 in ga primerja z razvojem knjižnega založništva v zahodni Evropi. V uvodnem delu so razloženi kazalniki, s katerimi merimo velikost knjižnih trgov, opisan je vpliv razvoja tiskarske tehnologije na založniške procese na razvitih knjižnih trgih in na rast števila izdanih naslovov v tem obdobju. Besedilo posebno pozornost nameni tudi spreminjanju založniških kompetenc ob prelomu 20. in 21.stoletja. V nadaljevanju besedilo oriše razvoj knjižnega založništva v Sloveniji in ta razvoj primerja z razvojem na bolj razvitih knjižnih trgih. Besedilo analizira politične in ekonomske dejavnike, ki so v socialistični dobi v Sloveniji vplivali na odločanje o knjižnih programih, ter oriše vplive na odločanje o uvrščanju prevodnih del v založniške programe.

V socialističnem obdobju se je izogibalo vsebinam, ki so bile naperjene proti NOB-ju, revolucionarnemu udejstvovanju, novi politični ureditvi in v prvi letih po vojni proti Sovjetski zvezi. Poleg tega so bili problematični tudi religiozni, predvsem krščanski, elementi v besedilih. V prevode za odrasle se je redko posegalo, medtem ko so predstavljali prevodi mladinske in otroške literature učinkovit način ideološkega vplivanja, ki je na eni strani omogočal komunistični partiji, da je prek avtoritete izvirnega avtorja in izvirnika prenesla in poudarila svoje ateistične pozicije in prepričanja, na drugi strani pa ohranila to indoktrinacijo skrito. Po orisu zgodovinskih in ideološko-filozofskih razlogov za ideološko razklanost slovenske družbe po drugi svetovni vojni, poglavje navede nekaj primerov prepovedanih prevodov in opiše, kako je komunistična oblast vplivala na samo končno besedilo prevodov: predelave prevodov so bile včasih delo urednikov včasih pa prevajalcev. Uredniki so vplivali na končno podobo besedila na več načinov: z izborom prevajalcev, prek predhodnih napotkov prevajalcem ali pa s popravljanjem že prevedenega besedila. Poleg urednikov so v skladu s pričakovanji in vladajočo ideologijo prevode preoblikovali tudi prevajalci sami. Ti samocenzurni posegi, ki so ponazorjeni s primeroma iz pravljice Pepelka in romana Bambi, so bili posledica ali svetovnega nazora prevajalca, ki se je strinjal z novim ideološkim imperativom, ali pa prevajalčevega izogibanja sankcijam.

V prispevku je obravnavana podoba temnopoltih v slovenskih literarnih prevodih od sredine 19. stoletja do začetka 21. stoletja. V prevodih, ki so izšli v obdobju do konca 2. svetovne vojne, eksplicitno rasistični diskurz o temnopoltih ni bil cenzuriran, pejorativni izrazi za temnopolte so bili skoraj popolnoma nevtralizirani, pri prevajanju afroameriške angleščine pa je bila razmeroma pogosto uporabljen slovnično nepravilen diskurz. Slednja prevajalska strategija se je v določeni meri ohranila tudi v nekaterih prevodih iz socialističnega obdobja, čeprav je bil sociolekt temnopoltih pripovednih oseb pogosteje standardiziran. V tem obdobju so bili negativno zaznamovani izrazi za temnopolte pogosto omiljeni, predvsem v prevodih za otroke oz. mladino pa je včasih zaslediti tudi cenzuro eksplicitno rasističnega diskurza o temnopoltih. V post-socialističnem obdobju je tovrstno neposredno poseganje v makrostrukturo besedil manj razširjeno, pri prevajanju najbolj pejorativnih poimenovanj za temnopolte tudi v tem obdobju pogosto niso uporabljeni najbolj negativno zaznamovani slovenski izrazi, pri prevajanju diskurza temnopoltih pripovednih oseb pa je večinoma uporabljena bodisi pogovorna bodisi standardna slovenščina.

V pričujočem poglavju predstavljamo prevajanje svetovne poezije v slovenščino v drugi polovici 20. stoletja. Razvoj slovenskega leposlovja je namreč ravno v tej zvrsti potekal najhitreje in se ujel z razmahom literarnega prevajanja. Od 80. let dalje je sprotno kritiško presojo dopolnila analiza in zgodovina prevajanja, toda sama dejavnost je bila izključena iz literarnozgodovinskih pregledov kot neenakovredna izvirni produkciji. In vendar so prevajalci, pogosto sami pesniki, ravno s tem dokazovali izrazne potenciale slovenščine, se poglabljali v norme in načela medliterarne komunikacije, usmerjali recepcijo in širili strokovno znanje o kanonu svetovne poezije, si prizadevali vživeti se v zapletena tujejezična besedila, prenesti njihove značilnosti in jih udomačiti v ciljni literarni kulturi. Iskanje ravnotežja med posnemanjem izvirnikov in prilagajanjem domačim vzorcem je bilo še posebej zahtevno pri oblikah, ki so nastale v jezikih z drugačnimi prozodičnimi lastnostmi. Za objavo prevodov sta bili najbolj zaslužni založbi Mladinska knjiga s popularno zbirko Knjižnica Kondor in elitno zbirko Lirika ter Cankarjeva založba z zbirko Nobelovci in Bela krizantema. Slovensko literarno obzorje se je najprej širilo ob antičnih in romantičnih pesnikih, od konca 60. let dalje so nove spodbude prihajale iz poezije dekadence, nove romantike in simbolizma, razvojno zelo produktivno pa je bilo prisvajanje avantgardnih gibanj in modernizma. Na formativno vrednost prevodne poezije in prevajanja kot spodbude za razvijane lastne so poleg raziskovalcev opozorili tudi pesniki. Iz njihovega izbora in komentarjev najljubših pesmi lahko razberemo, da se t. i. vplivom niso podrejali, temveč se na globinsko sprejemanje pripravljali skozi lastni ustvarjalni proces. Pričujoči prikaz potrjuje spoznanje, da je prevajanje pomembno sredstvo transfera tujih jezikovnih, literarnih in kulturnih modelov, pri katerem se v drugačnem okolju tuji elementi ohranjajo, spreminjajo in navsezadnje začnejo funkcionirati kot lastnost domačega sistema.

V poglavju je orisana zgodovina, vloga in pomen Društva slovenskih književnih prevajalcev (DSKP) na Slovenskem. Na osnovi pisnih arhivskih virov, spominov vidnih članov, ki so zapisani v strokovnih publikacijah Društva, ustnega izročila in avtoričine neposredne izkušnje, pridobljene z delom na Društvu zadnjih dvajset, je opisana društvena dejavnost skozi sedemdeset let delovanja, ki vključuje tako javne literarne in debatne večere, mednarodna srečanja in seminarje, ki imajo strokovno-izobraževalno vlogo, kot tudi društvene publikacije in stanovske nagrade, ki se jih podeljuje v okviru društva. V poglavju so predstavljeni tudi Etični kodeks književnih prevajalcev in pomembni mehanizmi (državne) podpore književnim prevajalcem.

V Kanadi in v Avstraliji je bila prevodna ter prevodoslovna dejavnost z nekaj svetlimi izjemami precej skromna, o finančno podprtih založniških možnostih pa v teh deželah razen samozaložništva in podpore nekaterih kulturnih društev pa sploh težko govorimo. Po drugi strani je bilo medkulturno posredovanje v obe smeri seveda odločilno odvisno od prizadevanj literarnih navdušencev, ki so bili ali so še vedno, poleg svojega prevajalskega dela, često tudi sami izvirni izseljenski književni ustvarjalci v slovenskem jeziku. Prav oni so bili gonilna sila prevajanja slovenske književnosti v angleški jezik in obratno, čeprav je treba resnici na ljubo priznati, da je bera prevodov relativno pičla, a so nekateri žanri kar dobro zastopani, predvsem poezija, deloma tudi novelistika. Literarno prevajanje je bilo predvsem odvisno od zagnanih in iznajdljivih posameznikov, predvsem izseljencev, v Kanadi so to bili Ferdinand Kolednik, Ivan Dolenc, Irma Marinčič Ožbalt, Tom Priestly in Tom Ložar, v Avstraliji pa Bert Pribac in Katarina Mahnič. V Kanadi je bilo v primerjavi z Avstralijo več izvirnih ustvarjalcev, ki so bili tudi prevajalci in ki so v angleščino prevedli pomembna dela iz slovenske književnosti. Leto 1991 je sicer pomenilo prelomnico pri objavah slovenske književnosti iz diaspore tudi v Sloveniji.

V 20. stoletju so na prevajalsko kulturo na avstrijskem Koroškem bistveno vplivale družbenopolitične okoliščine, saj so koroški Slovenci postali ena izmed avstrijskih narodnostnih manjšin in bili izpostavljeni močnim asimilacijskim pritiskom. Šele po drugi svetovni vojni je po večdesetletnem zamolku literarno prevajanje v oba jezika znova pridobilo na pomenu, razmahnilo pa se je v sedemdesetih letih 20. stoletja, mdr. v sklopu prizadevanj za izpolnitev narodnostnih pravic spričo ponovnega pojava nemškega nacionalizma na Koroškem. Porast slovenske literarne produkcije na Koroškem, preoblikovanje založb Drava in Mohorjeva v dvojezične literarne založbe in ustanovitev založbe Wieser so bili temelj prevajalskega podviga, do katerega je prišlo od konca osemdesetih let naprej, saj so te tri založbe izdale kmalu več kot polovico vseh literarnih prevodov iz slovenščine v nemščino, Mohorjeva pa je začela posredovati tudi nemško avstrijsko literaturo v slovensko govoreči prostor. Med literarnimi prevajalci in prevajalkami, ki so v preteklih desetletjih delovali v koroškem sklopu in skrbeli tudi za pretok literature iz drugih nekdanjih jugoslovanskih republik ter iz jugovzhodne in vzhodne Evrope, najdemo vidne koroške slovenske avtorje in avtorice, največji del prevodov pa so prispevali profesionalni prevajalci, ki sodelujejo tudi z drugimi koroškimi, avstrijskimi in nemškimi založbami.

Slovenska etnična ozemlja, ki dandanes pripadajo italijanski državi, so imela izjemno pomemben pomen pri razvoju slovenske nacionalne identitete, zato so v poglavju predstavljene pomembnejše založbe in prevodna dejavnost na Tržaškem in Goriškem. Založniška in prevajalska dejavnost, povezana s slovenščino, se je na ozemlju Trsta in Gorice začela sredi 18. stoletja s prevodi verskih besedil. Sto let kasneje se ob prvih slovenskih časnikih začnejo pojavljati tudi prevodi literarnih del iz različnih jezikov. Po začetnem obdobju bogate produkcije, katere skupni cilj je razvoj slovenske narodne identitete, v obdobju po 1. svetovni vojni večina slovenskih založb zamre, aktivne ostanejo predvsem Edinost, Goriška matica in Goriška Mohorjeva družba. Ob objavi časopisov izdajajo (z bolj ali manj izraženimi založniškimi politikami) tudi prevode literarnih del svetovne zakladnice v slovenščino, polagoma pa se zlasti po 2. svetovni vojni v želji po predstavitvi slovenskih avtorjev tujemu bralstvu uveljavi se tudi prevajanje slovenskih avtorjev v italijanščino in druge jezike. Tako se v drugi polovici 20. in 21. stoletju kljub precejšnji komercialno zaznamovani produkciji prevodov iz angleščine in drugih jezikov opaža tudi izrazito prizadevanje za ohranjanje slovenske nacionalne identitete ter mediacija med italijansko in slovensko kulturo. Dodaten omembe vreden vidik je želja po predstavitvi lokalnih, zamejskih slovenskih avtorjev, ki jim založbe posvečajo razmeroma veliko prostora.

V zadnjih dobrih 120 letih, ko izrazno podobo slovenskega jezika v največji meri urejajo normativni priročniki v podobi pravopisov, so se v javno razpravo ob prav vseh njihovih izidih izjemno aktivno vključevali tudi prevajalci. V začetku sodobne slovenske normativistike, v zgodnjem 20. stoletju, so se ostro odzivali na neenotne, pogosto arbitrarne poskuse stabilizacije in regulacije norme slovenskega jezika. Tako kot pri večini jezikoslovne javnosti so se tudi odzivi prevajalcev delili na dva tabora, in sicer na tiste, ki so terjali historično utemeljenost jezikovnega predpisa, in tiste, ki so zagovarjali tudi družbenost jezika in pomembnost upoštevanja jezikovne rabe. Pozneje so se odzivom na normativne priročnike pridružili tudi odzivi prevajalcev na splošno podobo slovenščine v javnosti in tudi jezikovno politiko v okviru skupne države, pri čemer so pogosto zavzemali stališča zoper centralistični pritisk Beograda, za kar so uporabljali jezikovne argumente. S svojim dinamičnim jeziko(slov)nim delovanjem so si prevajalci utrli pot v uredniške odbore normativnih priročnikov in tako tudi sami krojili podobo slovenščine v 20. stoletju, hkrati pa z izjemno plodno publicistično dejavnostjo v javnosti odgovarjali na sočasne izzive slovenščine.

Besedilo na kratko oriše organizacijski in tehnološki razvoj slovenskega knjižnega založništva po letu 1991. Podrobneje predstavi statistike o gibanju knjižnih prevodov in same knjižne produkcije ter opozori na nekatere kulturne dejavnike, ki so vplivali na prevajanje iz posameznih jezikov. Besedilo opozori tudi na vlogo različnih evropskih kulturnih politik na spodbujanje prevodov med posameznimi jeziki.

Pregledi državnih politik prevajanja pokažejo, da so v zadnjih desetletjih vse države Evropske unije in tudi številne druge vzpostavile mehanizme za sistematično prevajanje nacionalnih literatur v tuje jezike. Prikazano bo, kako se je ta prvina kulturne politike uveljavljala v Sloveniji. Kakor vsa kulturna politika je tudi politika prevajanja v Sloveniji prešibko raziskana, iz česar deloma izhajajo tudi spontane kulturnopolitične odločitve na tem področju, ki ovirajo optimizacijo v prevajanje iz slovenščine vloženih sredstev. Podpore prevajanju, razdeljene po vsebinsko povezanih tipih, so predstavljene v svojem zgodovinskem razvoju, ki se znatno okrepi po slovenski osamosvojitvi.

Analize založniških praks v različnih kulturnih okoljih kažejo, da so javne podpore vse bolj pomemben dejavnik oblikovanja založniških programov in javnega literarnega življenja. Pri upadanju prihodkov iz prodaje objavljenih knjig (zlasti pri zahtevnejših delih, prav ta pa so običajno kanonična in je zanje bolj v interesu nacionalnih kulturnih politik, da se z njimi seznanijo tudi druga jezikovna in kulturna okolja) se bo ta trend nadaljeval. Zato je mogoče pričakovati, da bo nacionalno spodbujanje prevajanja vse bolj pomemben dejavnik ne le za opaznost, temveč tudi že za možnost obstoja literarnih besedil v drugih kulturnih okoljih.

Prevodne knjižne zbirke so osrednji promotorji prevajanja besedil svetovnega literarnega kanona v slovenščino. Poglavje obravnava nekatere pomembnejše slovenske prevodne zbirke, nastale po letu 1945: Sto romanov, Lirika, Nobelovci, Klasje, Moderni klasiki, XX. stoletje in Vrhunci stoletja. Te zbirke so v slovenski prostor prinesle kakovostne, večkrat nagrajene prevode del za odrasle, dosegle širok krog občinstva in pomembno prispevale k oblikovanju predstave o literarnih zvrsteh. Obenem so v prispevku predstavljeni tudi njihovi uredniki, nekateri vidnejši prevajalci, avtorji ter večkrat prevajana dela in literarne zvrsti. Zgodnje, večinoma klasično orientirane zbirke, kot sta Sto romanov in Lirika, so v slovenski prostor prinesle prevode svetovnih klasikov iz večjih evropskih jezikov in spodbudile nastanek drugih temeljnih besedil svetovne literature. Zbirke novejšega nastanka, kot sta Moderni klasiki in XX. stoletje, so utrle pot manj zastopanim literarnim tradicijam ter s tem pripomogle k širitvi literarnih obzorij slovenskih bralcev, obenem pa že nakazujejo nekatere nove premike v prevajanju, na primer vse večjo udeleženost prevajalk ter prevajalcev in prevajalk mlajše generacije.

Poglavje poskuša povzeti razvoj prevodoslovne misli na slovenskem etničnem ozemlju. Pregled razmišljanj o prevajanju na Slovenskem od 16. stoletja do danes pokaže, da je bil odnos do prevodov na splošno in posebej do literarnih prevodov večinoma pozitiven: edina izjema je bilo obdobje druge polovice devetnajstega stoletja, ko so najpomembnejši slovenski kulturniki, kot je bil Josip Stritar, izoblikovali izrazito odklonilen odnos do literarnega prevajanja, ker so bili prepričani, da ta zavira izvirno kreativnost. V vseh drugih obdobjih so osrednji slovenski literati in prevajalci pojmovali prevod kot pomemben gradnik slovenske nacionalne literature, kulture in identitete. Potem se poglavje osredotoči na teoretično razmišljanje o prevajanju na Slovenskem, ki se je začelo razvijati šele v zadnji tretjini dvajsetega stoletja. Zaradi večjega števila objavljenih člankov in samostojnih prispevkov v zbornikih, so v članku povzete le monografije, ki celostno obravnavajo prevodoslovno tematiko; med več kot tridesetimi monografijami najdemo predelane doktorske disertacije, monografije, ki k obravnavi prevoda pristopajo iz drugih, sorodnih dispciplin, in prevodoslovne monografije. Poglavje se zaključi z opisom slovenske nadgradnje prevodoslovne misli, kjer so predstavljena teoretična izhodišča, ki jih najdemo v delih Frana Jermana, Gorazda Kocijančiča, Ericha Prunča, Nike K. Pokorn in Marka Juvana.