Osrednje osebnosti slovenskega literarnega prevoda
Oton Župančič na slovenski jezik ni vplival zgolj s svojimi izvirnimi deli, marveč tudi z obsežnim in predvsem izredno kakovostnim prevajalskim opusom – velja za enega največjih slovenskih prevajalcev vseh časov, ki se je v slovenskem prostoru uveljavil predvsem kot prevajalec Shakespearovih dram. Literarni zgodovinar Joža Mahnič (1981, 177) ga je označil celo »za utemeljitelja sodobnega in kvalitetnega prevajanja pri Slovencih«.
Alojz Gradnik je prevedel več temeljnih del italijanske, srbske, hrvaške, ruske, španske, francoske in angleške književnosti ter slovenskim bralcem prek posrednih prevodov približal kitajsko, bengalsko, japonsko in perzijsko liriko. Gradnik je visoko cenil svoje prevajalsko delo in marsikateri prevod uvrstil v svoje zbirke med izvirna pesniška dela.
Bradačevo prevajalsko delo je, med drugim spričo časovne stiske, v kateri je velikokrat delal, ostajalo nekako v senci Sovretovega ali pozneje Gantarjevega in Simonitijevega, vendar ni mogoče spregledati, da je prav on Slovencem približal nekatera temeljna dela antične književnosti.
Klasični filolog Anton Sovrè sodi med najbolj znane in cenjene slovenske književne prevajalce, kar se odraža tudi v tem, da je po njem poimenovana najvišja stanovska nagrada. S svojim obsežnim in prepoznavnim prevodnim opusom, ki ga odlikuje izbrušen slog, povezan z virtuoznim obvladovanjem izraznih možnosti slovenščine, je približal slovenskemu občinstvu številne grške in latinske klasike.
Izidor Cankar je bil v svojem življenju stalno prisoten, posredno ali neposredno, v slovenski kulturi, umetnosti, jeziku in politiki. Sprva se je njegova vizija osredotočala na uredniško in umetniško dejavnost, kasneje pa so ga življenjske okoliščine pripeljale do tega, da je tudi s prevajanjem osrednjih besedil iz angleške tradicije pomembno sooblikoval slovensko književnost.
Vladimir Levstik je bil po številu prevedenih del eden najplodovitejših slovenskih prevajalcev. Slovencem je približal številna pomembna dela iz obdobja ruskega realizma, še zlasti opus Dostojevskega in Tolstoja.
Fran Albreht (tudi Albrecht) je bil eden osrednjih prevajalcev v zgodnjem obdobju po drugi vojni, ki je prevajal iz nemščine, češčine in srbščine, in sicer tako dramska in prozna besedila, kot tudi besedila za otroke. Kot soustanovitelj in prvi predsednik Društva prevajalcev Slovenije Slovenije, je pomembno prispeval k boljšemu položaju literarnih prevajalcev v slovenski družbi.
Josip Vidmar je bil osrednji kulturni delavec v povojni Sloveniji, ki je v pretežni meri usmerjal kulturni razvoj socialistične družbe. Kot plodovit literarni prevajalec, in sicer tako ruskih pisateljev kot pomembnejših besedil Molièrovega opusa, je pisal tudi teoretične razprave o prevajanju, ki mu je pripisoval ključno vlogo v razvoju manjših jezikovnih skupnostih, kot je slovenska.
Karel Dobida, ki je bil v slovenskem prostoru sicer najbolj uveljavljen kot ravnatelj Narodne galerije in poznavalec domače in tuje likovne umetnosti, je po 2. svetovni vojni v slovensko književnost prispeval prevode mnogih kanoniziranih francoskih avtorjev, kot so Anatole France, Gustave Flaubert in Alphonse Daudet.
Božidar Borko, ki se je uveljavil predvsem kot posrednik med slovenskim, slovanskim in romanskimi literarnim svetom, si je vztrajno prizadeval za seznanjenost slovenskih bralcev s prevodno književnostjo ter s svojim delovanjem pomembno prispeval k oblikovanju slovenskega kulturnega prostora.
France Vodnik je bil v obdobju med obema vojnama eden najvplivnejših slovenskih katoliških izobražencev ter je zlasti kot kritik in esejist pomembno zaznamoval kulturno življenje na Slovenskem. Po letu 1945 se je zaradi političnih razmer osredotočil na prevajanje in kmalu postal eden najvidnejših slovenskih prevajalcev iz poljščine, ki je v desetletjih po drugi svetovni vojni odločilno prispeval k razvoju poljsko-slovenskih kulturnih stikov.
Življenje in delo Silvestra Škerla je bilo vseskozi posvečeno slovenski kulturi, literaturi in jeziku. Sprva se je njegova vizija osredotočala založniško in tudi uredniško dejavnost, kasneje pa so ga okoliščine pripeljale do tega, da je našel svoje življenjsko poslanstvo v literarnem prevajanju.
Božo Vodušek je bil katoliški ekspresionistični pesnik, ki je prevajal predvsem poezijo iz nemščine, ruščine, francoščine in hrvaščine. Še posebej se je prevajalsko proslavil s svojimi prevodi Goetheja in Baudelaira.
Življenje in delo Mileta Klopčiča je bilo od vsega začetka posvečeno socialnopolitičnemu aktivizmu. Prevedel je mnoga pomembna dela svetovne literature – še zlasti poezije iz ruskega jezika –, zaradi česar ga uvrščamo med naše najbolj cenjene prevajalce starejše generacije.
Tone Potokar je bil za slovensko književnost relevanten predvsem zaradi svojega prevajalskega opusa, ki obsega prevode številnih literarnih del iz treh južnoslovanskih jezikov, in sicer hrvaščine, srbščine in bolgarščine, v slovenščino in prevode osrednjih slovenskih literarnih del v južnoslovanske jezike. S svojim prevajalskim delom je pomembno krepil kulturne stike med narodi socialistične Jugoslavije.
Mira Mihelič, prevajalka, pisateljica in dramatičarka, Sovretova in Prešernova nagrajenka, prva ženska na čelu Društva slovenskih pisateljev in podpredsednica Slovenskega centra PEN, se uvršča med najvidnejše slovenske literarne ustvarjalke in poustvarjalke povojnega časa. S svojimi prevodi je pomembno prispevala k oblikovanju slovenske prevodne kulture, po njeni zaslugi pa smo v slovenskem prevodu dobili številna dela angleško pišočih avtorjev, ki skoraj brez izjeme sodijo med klasike zahodne književnosti.
Matej Bor je bil samonikel slovenski prevajalec, pesnik, pisatelj, dramatik in esejist, ki je več kot dve desetletji svojega življenja posvetil Shakespearu in v slovenščino prevedel približno polovico njegovih dramskih del.
Janko Moder se v slovensko literarno zgodovino ni zapisal zgolj s svojim izjemno obsežnim prevajalskim opusom, temveč tudi kot spiritus movens Društva slovenskih književnih prevajalcev in nasploh neutruden promotor književnega prevajanja. Njegova bibliografija obsega več kot 400 objavljenih prevodov iz več kot 20 jezikov.
Radojka Vrančič je Slovencem poleg drugih kanoniziranih francoskih avtorjev približala romaneskni opus Iskanje izgubljenega časa pisatelja Marcela Prousta, ki še danes velja za enega največjih prevajalskih uspehov po drugi svetovni vojni. Od leta 2002 se po Radojki Vrančič imenuje nagrada, ki jo Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DKSP) vsako leto podeli najboljšemu mlademu prevajalcu do 35 let.
Janez Gradišnik zaradi obsežnega in izjemno kakovostnega prevajalskega opusa, s katerim je obogatil nabor svetovnih klasikov v slovenskem literarnem sistemu, upravičeno velja za enega največjih slovenskih prevajalcev vseh časov. Uveljavil se je s prevodi najzahtevnejših besedil iz angleščine, nemščine, francoščine, srbščine in ruščine.
Niko Košir je bil eden najpomembnejših literarnih prevajalcev iz španskega in italijanskega jezika na Slovenskem. V njegovem prevodnem opusu najdemo prevode osrednjih italijanskih avtorjev iz različnih obdobij (od Boccaccia in Macchiavellija do Verge in Pirandella) kot tudi prevode številnih španskih klasikov, med njimi tudi prevoda epa Pesem o Cidu in Cervantesovega Don Kihota.
Ivan Minatti je Slovencem najbolje znan kot avtor že skoraj ponarodele pesmi »Nekoga moraš imeti rad« in kot prevajalec Saint-Exupéryjevega Malega princa. Čeprav v slovenski kulturi zaseda pomembno mesto predvsem kot pesnik, je izjemnega pomena tudi njegovo prevajalsko delo, še posebej njegovi prevodi poezije iz jezikov nekdanje Jugoslavije.
Tone Pavček se je že v mladosti pomembno zapisal poeziji kot eden od avtorjev zbirke Pesmi štirih, ki je oznanila novo smer v slovenski poeziji. Za svoje številne pesniške zbirke je prejel več najvidnejših slovenskih nagrad. Obsežen je tudi njegov prevajalski opus, in sicer je prevajal poezijo predvsem iz ruščine, pa tudi iz hrvaščine, srbščine in drugih slovanskih jezikov.
Janez Menart velja za enega najboljših slovenskih prevajalcev vezane besede vseh časov, ki je svoje mojstrstvo izkazoval v prevodih del nekaterih najzahtevnejših angleških in francoskih avtorjev. Vendar za slovensko prevajalstvo ni pomemben zgolj zaradi lastnega prevajalskega opusa, marveč tudi, ker je k prevajanju vrhuncev svetovnega pesništva spodbujal svoje pesniške sopotnike.
Kajetan Gantar sodi med ključne posrednike antične dediščine slovenskemu prostoru. Prevajal je zelo raznolika besedila, še posebej odmevni so bili njegovi prevodi grške in latinske lirike. Njegove prevode je vseskozi odlikovala jezikovna virtuoznost v iskanju prevodnih rešitev, pri čemer je uporabljal praktično vse registre izraznih možnosti slovenščine in slovenske frazeologije.
Življenje in delo Vitala Klabusa je bilo posvečeno udejstvovanju v kulturi, bodisi skozi kritično refleksijo o kulturnopolitični situaciji v času partijske oblasti, bodisi skozi prevode pomembnih avtorjev francoske, angleške in nemške književnosti.
Vlasta Pacheiner Klander je vodilna slovenska indologinja in prevajalka iz sanskrta, ki je kot ena redkih slovenskih poznavalk stare Indije s svojimi prevodi in znanstvenimi prispevki bralcem predstavila mnoga znana in manj znana dela staroindijske književnosti, opravila v več pogledih pionirsko delo na področju slovenske indologije in odločilno vplivala na razvoj indijsko-slovenskih stikov.
Veno Taufer, pesnik, prevajalec ter vsestranski literarni in gledališki ustvarjalec, je s svojim obsežnim prevajalskim opusom slovenskim bralcem predstavil najpomembnejše predstavnike sodobne lirike – po Tauferjevi zaslugi so bila v slovenščini med drugim izdana najzahtevnejša modernistična pesniška dela iz angleške in ameriške književnosti.
Frane Jerman je s številnimi izvrstnimi prevodi temeljnih del marksističnih in zahodnih filozofov pomembno prispeval k bogatitvi slovenskega znanstvenega in kulturnega prostora, s spodbujanjem teoretskih razprav o prevajanju pa je tvorno sodeloval pri razvoju prevodoslovja pri nas. Po njem je poimenovana stanovska nagrada DSKP za posebno uspele prevode družboslovnih in humanističnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino.
Primož Simoniti je bil ugleden literarni in kulturni zgodovinar, strokovnjak za obdobje humanizma, ter obenem eden osrednjih prevajalcev iz latinščine in stare grščine, ki je slovenski prevodni kanon dopolnil s predvsem z mojstrskimi prevodi antičnih romanov in srednjeveške latinske poezije.
Marija Javoršek v svetu slovenskega prevoda ostaja ime, povezano s francoskim formalno izčiščenim, a hkrati živim in iskrivim jezikom, pa naj bo lirski (Baudelaire, de France, Hugo, Genet, Verlaine), tragičen (Corneille, Racine) ali nagajivo zbadljiv (Corneille, Molière, la Fontaine) ter obsežnimi proznimi in verznimi prevodi, ki jim je dala s svojim besednjakom ter odnosom do sloga in jezikovne forme izvirnika oseben pečat.
Marjan Poljanec velja za izkušenega in natančnega prevajalca, ki s prevodi leposlovnih del slovenskim bralcem že pol stoletja posreduje ustvarjalnost nekaterih najvidnejših imen ruske in francoske književnosti, s prevodi polleposlovnih del pa jih seznanja z znamenitimi osebnostmi in dogodki iz ruske in francoske zgodovine.
Aleš Berger je eden od najpomembnejših slovenskih prevajalcev konca dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja, ki je domačim bralcem v izbrušenih in jezikovno dovršenih prevodih predstavil nekatere temeljne francoske in španske avtorje 20. stoletja, kot so Guillaume Apollinaire, René Char, Raymond Queneau, Federico García Lorca in Jorge Luis Borges.
Drago Bajt je prevajalec, ki je s svojimi leposlovnimi in literarnoteoretskimi prevodi ter lastnimi literarnozgodovinskimi študijami pomembno doprinesel k poznavanju predvsem ruske modernistične in avantgardne literature.
Miha Avanzo je kot pesnik in literarni urednik zaznamoval razvoj sodobne slovenske poezije, pozneje pa se je uveljavil kot eden vodilnih prevajalcev iz angleščine, ki je v svoji dolgi karieri slovenskim bralcem predstavil že mnoge starejše in sodobne klasike ameriške in angleške književnosti, pa tudi nekatere najprepoznavnejše avtorje mednarodnih uspešnic.
V prevajalskem opusu Marjana Strojana izstopajo predvsem kanonska dela starejše in srednjeveške angleščine ter poezija Johna Miltona, ki tako z literarnega kot tudi jezikovnega vidika predstavljajo velik prevajalski izziv. Strojan je z osmimi pesniškimi zbirkami pomemben tudi kot pesnik, nezanemarljivo je njegovo uredniško in kritiško delo, dragocene pa so tudi njegove razprave o prevajanju, saj se v njih prepletata teoretska osnova in dolgoletne praktične izkušnje s prevajanjem.
Uroš Kalčič je svojo pot začel predvsem kot pisatelj, kasneje v življenju pa se je zaradi različnih okoliščin začel posvečati skoraj izključno prevajanju iz angleščine, na kar kaže njegov plodoviti in raznoliki prevajalski opus, ki obsega od prevodov sodobnih klasikov, kot sta Salman Rushdie in Orhan Pamuk, prek prevodov osrednjih besedil britanskega kanona, kot je D. H. Lawrence, do prevodov kriminalne in fantazijske literature.
Prevajalec, dramatik, lektor, publicist in literarni kritik Srečko Fišer prevaja iz angleščine, italijanščine, francoščine in hrvaščine. V ospredju njegovega prevajalskega dela je angleško-ameriško in italijanska književnost, predvsem dramatika. V slovenskem prostoru je med drugim uveljavljen kot prevajalec Shakespeara, Molièra in avtorjev gledališča absurda, klasikov angleške in italijanske proze ter poezije Shakespeara, Tassa, Michelangela in Petrarce.
Pesnik in prevajalec Boris A. Novak je angažirani intelektualec, ki je kot zelo izveden prevajalec francoske in okcitanske poezije v slovenščino zaznamoval predvsem izmenjavo s francosko kulturo. Obenem je s svojimi razmišljanji o problemih, poveznih s prevajanjem vezane besede, pomembno vplival na prevodne norme na prehodu iz 20. v 21. stoletje.
Vesna Velkovrh Bukilica prevaja iz več jezikov, vendar se je uveljavila predvsem z vrhunskimi prevodi slogovno in jezikovno najzahtevnejših del iz španščine. Njeni prevodi so bili večkrat nagrajeni, še posebej pa je znana po prevodih največjih predstavnikov latinskoameriške književnosti, med njimi čilenske pisateljice Isabel Allende, kolumbijskega avtorja Gabriela Garcíe Márqueza in argentinskih pisateljev Julia Cortázarja in Jorgeja Luisa Borgesa.
Vasja Bratina prevaja iz več jezikov, zlasti pa se je uveljavil kot prevajalec sodobnih hrvaških in italijanskih postmodernističnih piscev, kot so Predrag Matvejevič, Claudio Magris in Umberto Eco, čigar leposlovna in neleposlovna dela zasedajo posebno mesto v prevajalčevem opusu. Za svoje prevode iz italijanskega jezika je prejel več prestižnih nagrad, posebno pa je cenjen tudi njegov prevod romana Gomora Roberta Saviana.
Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Gorazd Kocijančič se je uveljavil predvsem kot prevajalec filozofskih, teoloških in duhovnih besedil iz grščine, latinščine in hebrejščine. Razvil je tudi izvirno teoretično misel o prevajanju, ki bi jo lahko zaradi vpliva misli Friedricha Schleiermacherja, Franza Rosenzweiga in Martina Bubra uvrstili v hermenevtično smer v teoriji prevajanja.
Nagrajenka Prešernovega sklada 2020, Suzana Koncut, nekdanja plesalka in koreografinja, je znana po številnih in zlasti raznovrstnih prevodih iz francoščine. Loteva se zahtevnih klasičnih in sodobnih besedil, ki zahtevajo visoko mero jezikovnega znanja, teoretske podkovanosti in močne volje do poglobljenega raziskovanja. Področja njenega dela segajo od književnosti, prek družboslovja in humanistike vse do dramskih besedil.
Andrej E. Skubic v svoje prevode sodobne britanske, ameriške in anglofone postkolonialne književnosti z veliko spretnosti in domiselnosti vnaša prvine nestandardnih jezikovnih variant in pogovornega jezika. Še posebej so bili vplivni njegovi prevodi podstandardnega govora v sodobnih škotskih besedilih.
Nada Marija Grošelj, ki prevaja iz angleščine in v njo ter iz latinskega, švedskega, pa tudi iz nemškega jezika in stare grščine, se uvršča med najbolj nagrajevane sodobne prevajalke in prevajalce mlajše generacije (Sovretova nagrada za prevode Ovidijevega Rimskega koledarja, Plavtovega Kljukca in Izbranega dela Oscarja Wilda, priznanje za mladega prevajalca). Prevaja književna dela za otroke, mladino in odrasle, ter historična in sodobna strokovna in znanstvena besedila s področij literature, antike, filozofije, teologije in mitologije.
