Slovenski dialog s tujino

V poglavju je predstavljen pregled publicistične prevodne kritike in razvoja diskurza o publicistični prevodni kritiki na Slovenskem od zgodnjih petdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Vsebina je obdelana v treh obdobjih. V prvem obdobju, od povojnega časa do leta 1975, so posamezne izjave o prevodni kritiki vključene v časopisne recenzije. Recenzije o novih prevodih na slovenskem trgu vsebujejo sumativne izjave o prevodni kakovosti, v negativnih ocenah pa so večinoma izpostavljene pravopisne napake. V letih od 1975 do 1995 prevajalsko aktivni avtorji objavljajo prve strokovne članke o vlogi prevodne kritike. Negativne kritike knjižnih novosti ali novejših del so obdelane v publicističnih prevodnokritiških prispevkih. Obdobje od leta 1995 dalje je prevodnokritiško razgibano. Okrepi se strokovni in znanstveni diskurz o publicistični prevodni kritiki. Publicistična prevodna kritika z razvojem digitalnih tehnologij in elektronskih virov postaja vse bolj dostopna in v laični različici tudi učinkovito orodje organiziranih bralcev, ki zmorejo vplivati na založniške odločitve. Ves čas od prvih omemb v 50. letih prejšnjega stoletja do danes prevladuje laično in strokovno mnenje, da je prevodne kritike v Sloveniji premalo.

Poglavje obravnava slovensko-angleško in angleško-slovensko prevajanje književnih del od srede 19. stoletja do danes na podlagi podatkov v vzajemni bibliografsko-kataložni bazi slovenskih knjižnic (COBIB). V njem so prikazane poglavitne kvantitativne in kvalitativne značilnosti prevajanja v navedenem jezikovnem paru, predvsem njegov obseg, dinamika, avtorji in avtorici ter prevajalke in prevajalci, ki so ga najbolj zaznamovali, predstavljeni pa so tudi prevodoslovni prispevki o angleško-slovenskih prevodih.

Analiza prevodnih del iz COBIB-a je pokazala, da so trendi pri prevajanju književnosti v obe smeri podobni. Do konca druge svetovne vojne je književnih prevodov v slovenščino in še posebej v angleščino razmeroma malo, v naslednjih desetletjih pa začne njihovo število naraščati, še posebej v obdobju po slovenski osamosvojitvi. Pri prevajanju v slovenščino je opazno, da po letu 1991 močno naraste delež žanrske literature, medtem ko pri prevajanju v angleščino razmeroma visok delež ohranjajo zahtevnejše literarne zvrsti, tudi po zaslugi podpornih mehanizmov ter programske podpore književnemu prevajanju v tuje jezike. Vzporedno z obsežnejšo prevodno produkcijo se v zadnjih treh desetletjih močno poveča tudi število prevodoslovnih razprav o angleško-slovenskem književnem prevajanju.

Iz arabskega in perzijskega jezika se v slovenščino prevaja razmeroma malo del, a prevodi so kakovostni in med bralci lepo sprejeti. Prevladujejo klasična dela, pravljice, mistična poezija in sodobni romani. Prevajalci svoje delo razumejo kot medkulturno posredovanje, ki je hkrati poslanstvo. To dokazujejo tudi številni strokovni prevodoslovni članki, v katerih predstavljajo kontekst, literarno tradicijo ter izzive pri prevajanju. V arabski in perzijski jezik se prevaja še mnogo manj, pogosto prek angleškega ali francoskega jezika. Večje število kakovostnih prevodov v obe smeri in znanstveno obravnavo tako prevodov kot samih literarnih ved bi lahko zagotovili le z vzpostavitvijo študija arabskega in perzijskega jezika na kateri od slovenskih univerz.

Poglavje uvaja oris bolgarsko-slovenskih literarnih in kulturnih stikov od druge polovice 19. stoletja do danes, ki mu sledi zgodovina prevodnih tokov. Prvi prevodi bolgarske književnosti v slovenščino in obratno so izšli v literarnih revijah na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Do leta 1945 je v slovenščini izšlo več kot 10 knjižnih prevodov bolgarskih proznih del, slovenska književnost pa je bila v tem obdobju v bolgarščini predstavljena v revijah in antologijah. V obdobju od 1949 do 1989 so bila kljub togim političnim odnosom med Bolgarijo in Jugoslavijo v slovenščino prevedena nekatera ključna bolgarska prozna dela, izšli pa so tudi bolgarski knjižni prevodi nekaterih slovenskih klasikov, predvsem proznih. Po padcu Berlinskega zidu se je vzpostavila nova dinamika medsebojnega prevajanja, vendar so se knjižni prevodi pojavili šele po letu 2000. Podatki iz COBISS-a in preglednih prispevkov z bibliografijami o prevedenih delih, kažejo uravnoteženo medsebojno prevajanje bolgarske in slovenske književnosti. Večina slovenskih prevodov bolgarske književnosti izšla v 20. stoletju, večina bolgarskih prevodov slovenske književnosti pa po letu 2000. Prikazan je še delež prevodov pomembnih del, izpostavljeni so sodobni avtorji, ki se v prevodih pojavijo z najmanj dvema samostojnima knjigama. Predstavljeni so pomembnejši prevajalci, na koncu pa so omenjene še prevodoslovne obravnave, ki obsegajo večinoma izčrpne preglede objavljenih del, postavljene v kulturno-zgodovinski kontekst, analize prevodov pa je malo.

Poglavje preučuje dinamiko in specifike razvoja književnega prevajanja iz češčine v slovenščino in obratno, in sicer predvsem v obdobju od druge polovice 19. stoletja do danes. Zgodovino prevodnih tokov obravnavamo v okviru razvitih kulturnih in zgodovinskih odnosov med Čehi in Slovenci. Na področju prevajanja prepoznavamo različne razvojne stopnje medliterarnih stikov in določamo njihove značilnosti. Ugotavljamo, da je medsebojno prevajanje potekalo dokaj uravnoteženo, pomembno vlogo so imeli predvsem posamezni kulturni posredniki in prevajalci. Z žanrskega vidika so bila najbolj prevajanja prozna dela, omembe vreden je tudi pomemben delež mladinske književnosti, nekoliko zapostavljeno ostaja prevajanje poezije. Tako na češki kot na slovenski strani je bila prevedena večina kanoničnih del, čeprav so na izbor prevajanih avtorjev in del vplivale družbenopolitične okoliščine v obeh državah. Mednarodno odmevnemu češkemu oz. češkoslovaškemu prevodoslovju je bilo v slovenskem prostoru posvečeno manj pozornosti, čeprav v zadnjih desetletjih beležimo porast raziskav in študij, posvečenih njegovemu preučevanju.

Poglavje oriše literarno prevodno izmenjavo med francosko in slovensko kulturo. Najprej so na osnovi podatkov, pridobljenih s pomočjo največje slovenske bibliografske zbirke Cobiss, opisani prevodni tokovi v različnih zgodovinskih obdobjih: v sedemnajstem in osemnajstem stoletju, v devetnajstem stoletju, od začetka dvajsetega stoletja do konca prve svetovne vojne, v obdobju med vojnama, v socialističnih časih (med letoma 1946 in 1952; 1953 in 1971 in med letoma 1972 in 1991) in v postsocialistični dobi do leta 2021. Temu sledi kratek oris zgodovine prevajanja slovenskih literarnih besedil v francosčino. Po zgodovinskemu pregledu so omenjeni še najpomembnejši prevajalci francoske literature v slovenščino in slovenske literature v francoščino. Čeprav prevodi francoske literature v slovenščino niso nikoli bili med najštevičnejšimi v slovenski prevodni zgodovini, pa pregled pokaže, da so bili med najvplivnejšimi, med drugim tudi zaradi osrednjega položaja, ki ga zavzema francoska literatura na Zahodu.

Poglavje obravnava slovenske prevode iz grško-rimske antike od fragmentarnih začetkov v 14. in 15. stoletju preko razcveta svetopisemskih prevodov med reformacijo v 16. stoletju ter nastavkov v homiletičnih delih 17. in 18. stoletja do vse bolj sistematičnih poskusov v 19. stoletju, kot jih predstavljata zlasti Anton Janežič in njegova zbirka Cvetje iz domačih in tujih logov. V 20. stoletju se začne področje razvijati hitreje – zlasti dramatika in patristika, s katero pa je po prevzemu oblasti s strani KPS v letu 1945 za lep čas konec, vrsta prevodov ostane v rokopisu. Med prevajalci v tem času izstopajo Anton Sovre, Fran Bradač in Kajetan Gantar. Demokratizacija in osamosvojitev v devetdesetih privedeta do prevajalskega razmaha na vseh področjih, v patristiki, filozofiji, dramatiki, poeziji in drugod. – Predstavljeno je tudi prevajanje v grščino in latinščino, od prevodov Valentina Vodnika in Jerneja Kopitarja preko Janka Pajka in Antona Sovreta ter njunih poskusov s Prešernom do Ferdinanda Kolednika in njegovega impozantnega projekta z Jurčičem ter Silvestra Koprive s kakimi 200 prevodi v latinščino v zbirki Versus Latini.

Prevodi indijske književnosti v slovenščino zasledujejo dve obdobji literarnega ustvarjanja v indijskih jezikih, in sicer dela predklasičnega in klasičnega staroindijskega obdobja ter novodobno indijsko književnost. Ker je slovenska indologija v svoji zasnovi in ciljih, ki jih zasleduje, klasičnofilološko osredotočena, po prevajalskih naporih močno prednjači prav na področju staroindijske književnosti, tako besednoumetnostne kot filozofsko-religijske. Mnogi prevodi so sicer parcialni oziroma antološki, saj je večina del staroindijske književnosti izjemno obsežnih, a se slovenska indološka tradicija po več kot sto letih od svojih začetkov od Karla Glaserja preko Vlaste Pacheiner Klander do mlajše generacije indologov lahko pohvali s precej zajetnim korpusom izredno kvalitetnih prevodov najpomembnejših del vedske, sansktske in prakrtske književnosti iz izvirnika. Obenem slovenskemu prostoru že od vstopa v dvajseto stoletje uspeva sorazmerno dobro zasledovati tudi prelomenjše momente v novodobni indijski književnosti, le da tu prednjačijo posredni prevodi iz angleščine (z izjemo indijskih del, pisanih v angleščini), nemščine ali francoščine, le redko direktno iz izvirnika.

Italijansko-slovenski prevodni stiki so se začeli že v 16. stoletju in se z različno intenziteto nadaljevali skozi celotno zgodovino. Zaradi velikega kulturnega kapitala italijanske književnosti in obrobnega položaja slovenskega jezika v svetu prevajanja je asimetrija prevodnih tokov v prid prvi: iz italijanščine v slovenščino je bilo namreč prevedene približno trikrat toliko literature kot obratno. V poglavju je po krajšem uvodu predstavljena zgodovina prevodnih tokov med obema literaturama, ki temelji na obstoječih bibliografijah in podatkih iz bibliografskega sistema Cobiss. Pri prevajanju iz italijanščine v slovenščino se je težišče od verskih besedil sčasoma v 19. stoletju preneslo večinoma na gledališka dela, vključno s številnimi opernimi libreti. Proza in poezija sta se v prevodih začeli pogosteje pojavljati šele po 2. svetovni vojni, pri čemer je prav proza v modernem času postala najbolj prevajani žanr. Opazna je tendenca po prevajanju klasikov, v zadnjem času tudi komercialno uspešnih avtorjev. Pri prevajanju iz slovenščine v italijanščino, ki se začne proti koncu 19. stoletja, so razmerja med različnimi žanri precej drugačna, saj praktično vseskozi sicer prevladuje prevajanje proze, čeprav se zbirke poezij pojavljajo le malo manjkrat. Prevaja se predvsem kanonizirane slovenske avtorje, pa tudi pripadnike slovenske manjšine v Italiji. Tako kot sama prevodna aktivnost, je tudi recepcija in prevodoslovna obravnava italijansko-slovenskih prevodov v zadnjih desetletjih razmeroma bogata in pokriva številne različne teme.

Avtor v članku povzame ključne podatke o prevajanju japonske književnosti v slovenščino od začetka 20. stoletja do leta 2022. Pri tem se opira na svojo prejšnjo raziskavo o prevajanju japonske književnosti po drugi svetovni vojni in raziskavo Lije Gantar, ki je vključila tudi obdobje prej. Korpus prevedenega japonskega leposlovja razdeli na posredne in neposredne prevode, opiše stanje po posameznih žanrih (poezija, proza, dramatika, esejistika) ter navede osrednje prevajalce. Pri tem ugotovi, da je nabor posrednih prevajalcev veliko bolj raznovrsten kot nabor neposrednih, pri katerih se vidi kontinuirano delo nekaterih prevajalcev. Pri posrednem prevajanju izpostavi najpogosteje rabljene posredujoče jezike in oriše problematiko opiranja na izbor avtorjev in del, kot ga je oblikoval zlasti ameriški izbor japonske književnosti. Pri neposrednem prevajanju pojasni, od kdaj se razvija, poudari, da je za to ključna ustanovitev kateder za vzhodnoazijske jezike na Univerzi v Ljubljani, ter navede prednosti neposrednega prevajanja. Na koncu se avtor na kratko dotakne pomena prevajanja za japonsko kulturo v poznem devetnajstem stoletju.

Sprehod skozi kratko zgodovino literarnega prevajanja iz kitajščine v slovenščino in obratno osvetli obojestransko zanimanje, ki se je začelo z medkulturno izmenjavo prek posrednih prevodov, z možnostmi učenja daljnega jezika pa se daljni kulturi spoznavata tudi prek neposrednega prevajanja. Obe kulturi sta si že izmenjali nekaj temeljnih klasičnih literarnih biserov, vse bolj živahne pa so izmenjave med sodobnimi literati. Med žanri prevladujejo lirika, kratka proza in romani. Kljub majhnemu naboru prevodov pa so bila na obeh straneh nekatera dela prevedena tudi dvakrat ali celo večkrat. Že posrednega prevajanja kitajske literature v slovenščino so se lotevali izkušeni prevajalci, neposrednih prevodov pa se lotevajo večinoma strokovnjaki, ki so v daljni kulturi preživeli dlje časa. Medtem ko je prevajanje že obrodilo nekaj sadov, pa so prevodoslovne študije še zelo omejene in jih večinoma zamenjujejo kratke opazke v spremnih študijah, s katerimi prevajalci želijo opozoriti na težavnost prevodov zaradi vrzeli med jezikoma, predvsem zaradi vizualne narave kitajskega jezika, ritma, rime, tonalnih komponent ipd. Tako v prevajanju kot na področju prevodoslovnih študij pa se nakazuje nadaljnji razvoj.

Poglavje obravnava zgodovino prevedenega leposlovja iz madžarščine v slovenščino in obratno. V prvem delu so po obdobjih obravnavani najbolj prevajani avtorji in izpostavljena so nekatera pomembnejša prevedena literarna dela, posebej je opozorjeno na slovenske prevode madžarskih književnikov Sándorja Petőfija in Móra Jókaija, predstavnikov literature 19. stoletja, v sodobnosti pa na šest izdaj slovenskega prevoda romana Ferenca Molnárja Dečki Pavlove ulice. V obeh jezikih so prevodi proznih del dvakrat pogostejši kot prevodi poezije, dokaj malo pa je prevedenih dramskih del. Med prevajalci iz madžarščine sta izpostavljeni Marjanca Mihelič in Gabriella Gaál, v obratni smeri pa sta posebej omenjena Orsolya Gállos in Jože Hradil, ki sta prevajala tudi v obratni smeri. Refleksijo slovensko-madžarskih prevodnih stikov so najbolj zaznamovali Štefan Barbarič, István Lukács, Jutka Rudaš, Judit Zágorec-Csuka in Júlia Bálint-Čeh. V zaključku poglavje ocenjuje pomen madžarskih in slovenskih prevodov v obeh kulturah in opozarja na nekatere prevodne trende v sodobnosti.

Zaradi večstoletne prevodne dejavnosti iz nemščine v slovenščino je imela nemščina velik vpliv na razvoj slovenskega knjižnega jezika in vzpostavitev novih literarnih zvrsti. Pričujoči prispevek podaja celovit pregled obstoječih prevodoslovnih raziskav na temo prevodne izmenjave med slovensko in nemško književnostjo, pri čemer so raziskave uvrščene v različne tematske sklope. Po uvodnem delu so najprej predstavljeni prispevki, ki obravnavajo zgodovino prevodnih tokov iz nemščine v slovenščino in obratno, čemur sledijo teoretične obravnave posameznih žanrov v prevodu. Prispevki se ukvarjajo tudi s pomembnimi avtorji, večkrat prevedenimi deli in s pomembnimi prevajalci, medtem ko zadnji sklop poglavja obravnava širše prevodoslovne raziskave o literarnem prevodu. V sklepu ugotavljamo, da obstoječe prevodoslovne raziskave o slovensko-nemški prevodni izmenjavi razkrivajo širok nabor tematskih sklopov, kar je posledica aktivne književne izmenjave med obema kulturama. Kljub temu pa je znotraj prevodoslovja v Sloveniji mogoče zaznati pomanjkanje širše in poglobljene sociološko obarvane raziskave, ki bi zajela daljše časovno obdobje in analizirala prevodne tokove iz slovenščine v nemščino, kot tudi založniški trg ter vlogo akterjev v prevodnem procesu.

Poglavje uvaja oris makedonsko-slovenskih literarnih in kulturnih stikov od druge polovice 19. stoletja do danes, ki mu sledi zgodovina prevodnih tokov. Prvi objavljeni prevodi makedonske literature v slovenščino in obratno se pojavijo kmalu po drugi svetovni vojni, do leta 1991 poteka dokaj organizirano medsebojno prevajanje, po osamosvojitvi Slovenije in Makedonije leta 1991 pa se dinamika in sistem medsebojnega prevajanja spremenita. Podatki iz COBISS-a in preglednih prispevkov z bibliografijami o delih, ki so prevedena iz makedonščine v slovenščino in obratno, kažejo, da je prvih bistveno manj, tako v času skupne države kot po njenem razpadu. V obdobju 1945–1991 je iz makedonščine v slovenščino in obratno med knjižnimi izdajami največ mladinske literature, po letu 1991 pa prevladuje prevajanje pesniških zbirk, pri prevodih iz makedonščine sledijo romani, pri prevodih iz slovenščine pa drame. V nadaljevanju so izpostavljeni makedonski avtorji, ki se v slovenskih prevodih pojavijo z najmanj tremi samostojnimi knjigami, ter slovenski avtorji, ki so v makedonščini pred letom 1991 doživeli ponatise, in sodobni avtorji z vsaj tremi knjižnimi prevodi v makedonščini. Predstavljeni so tudi pomembnejši prevajalci, na koncu pa so omenjene prevodoslovne obravnave medsebojnega prevajanja makedonske in slovenske književnosti, ki pa večinoma obsegajo preglede objavljenih del, manj pa je analize prevodov.

Poglavje predstavlja prevajanje iz hrvaščine, bosanščine, srbščine in črnogorščine v slovenščino in iz slovenščine v te jezike, ker pa obravnava tudi obdobje skupne države SFRJ, je uporabljen krovni izraz osrednjejužnoslovanski jeziki, ki zajema jezike naslednike srbohrvaškega/hrvaškosrbskega jezika. Obravnavani prevodni literarni sistemi vsebujejo kanonizirana in temeljna besedila (v obdobju skupne države tudi za šolske potrebe), po letu 2000 tudi večino recentnih naslovov. Med prevodi v slovenščino so najbolj zastopana besedila Iva Andrića, Branka Ćopića, Mata Lovraka in Grigorja Viteza. Največ prevodov (in ponatisov) iz slovenščine štejejo Zupančičev Ciciban, Seliškarjeva Bratovščina sinjega galeba, Muca copatarica Ele Peroci, Vandotov Kekec, Levstikov Martin Krpan, Bevkova Knjiga o Titu in Mali upornik, Cankarjeve črtice, Ingoličev Deček z dvema imenoma, Vorančeve Solzice in Prešernova poezija. V obe smeri (v/iz slovenščine) prevladujejo prevodi proze, v 90. letih 20. stoletja prevodi poezije v periodiki, manj je prevodov dramatike. Prevajalcev v slovenščino je skoraj toliko kot prevajalcev iz slovenščine in število se še povečuje. Tako za prevajalce v slovenščino kakor iz slovenščine povečini velja, da ne prevajajo oz. so prevajali samo iz/v osrednjejužnoslovanske jezike.

V slovenščino je preveden nezanemarljiv del opusa najpomembnejših poljskih literatov. Prevodno zelo dobro pokrito je zlasti obdobje realizma, sledita obdobji modernizma in postmodernizma, medtem ko so ostala obdobja manj zastopana. Najbolj pogosto se prevajata proza in poezija, medtem ko je dramatika pritegnila manj prevodne pozornosti. Za prevode iz obdobja modernizma, postmodernizma in delno romantizma so zaslužni prevajalci, ki so bili aktivni pri vzpostavitvi študija poljskega jezika in književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, zlasti Rozka Štefan in Niko Jež. Zlasti pri prevodih (post)modernističnih del je izrazito dejavna Jana Unuk – posebej velja izpostaviti njeno prevajanje opusa Nobelove nagrajenke Olge Tokarczuk. Podobno že od sedemdesetih let 20. stoletja velja za na Poljskem živečo Katarino Šalamun-Biedrzycko, ki je obenem tudi ena glavnih prevajalk slovenske poezije v poljščino. Prevodi iz slovenščine v poljščino zajemajo zlasti novejšo slovensko književnost od 90. let 20. stoletja dalje. Ti so pogosto delo prevajalcev, ki so s Slovenijo tako ali drugače povezani. Še bolj to velja za slovensko-poljsko prevodoslovno recepcijo, ki jo je zaznamovalo več raziskovalcev, npr. Rozka Štefan, Niko Jež, Bożena Tokarz, Bożena Ostromęcka-Frączak, Agnieszka Zatorska; njihovo delo nadaljujejo tudi drugi raziskovalci.

V poglavju so uvodoma na kratko predstavljeni različni kulturnozgodovinski konteksti, ki so določali recepcijo ruske književnosti na Slovenskem v posameznih zgodovinskih obdobjih, ter postopna uveljavitev slovenske književnosti kot samostojne nacionalne književnosti pri Rusih. V osrednjem delu sledi podrobnejši pregled prevodov po posameznih obdobjih: obsežnejši del je namenjen daljši ter bogatejši zgodovini prevodov ruskih avtorjev v slovenščino, krajši slovenski književnosti v ruščini, pri obeh pregledih pa je v ospredju izpostavitev specifike prevodov v posameznih obdobjih ter kulturnozgodovinskih okoliščin, ki so imele na to specifiko potencialni vpliv. V sklepnih treh razdelkih so posebej izpostavljena tista dela ruske in slovenske književnosti, ki so bila najpogosteje prevedena, v kratkem pregledu pa so predstavljeni najpomembnejši književni prevajalci ter tudi nekatere dosedanje prevodoslovne obravnave prevodov iz ruščine v slovenščini in obratno.

Cilj poglavja je pokazati prisotnost književnih prevodov iz in v slovaščino v 20. stoletju, posebej po letu 1918. V tem obdobju medliterarni stiki odražajo zgodovinsko in identitetno sorodno izkušnjo in vpetost v regionalni in širši evropski kulturni prostor. Obenem so determinirani z družbeno-politično situacijo in vprašanji nacionalne, verske in jezikovne pripadnosti. Najpogosteje prevajani avtorji v slovaščino so večkrat prevedeni klasiki kot Prešeren, Cankar in Kosovel, od žanrov pa izstopajo slovaške pravljice in mladinska proza. Književni prevajalci slovenske oz. slovaške književnosti so bili od začetka 20. stoletja praviloma slavisti, uredniki, pesniki ali učitelji. Vzajemno velja, da niso prevajali eksluzivno samo iz enega jezika, pač pa so pokrivali širši jezikovni prostor (južnoslovanski oz. slovaški in češki). Pregled prevodnih tokov skozi 20. stoletje kaže kontinuirano rast izdanih književnih prevodov in profesionalizacijo prevajalcev, kar je posledica dolgotrajnega osebnostnega in institucionalno podprtega dela na področju literarnih stikov. Poglavje skuša biti zanesljiv dokument o kontekstu in omejitvah prisotnosti slovenske in slovaške prevodne literature ter uresničitvi književne produkcije glede na zvrsti, avtorje in prevajalske osebnosti.

Prispevek strnjeno in pregledno predstavlja razvoj literarnega prevajanja iz španščine v slovenščino od začetkov v 19. stoletju do danes in pri tem izpostavi najpomembnejše prevode (razvrščene po zvrsteh) in prevajalce ter osvetli okoliščine, ki so v določenih obdobjih prispevale k večjemu zanimanju bodisi za španske bodisi za južnoameriške avtorje in literarne tokove. Opozori tudi na vrzeli, ki bi jih bilo treba zapolniti, da bi slovenski bralci celoviteje spoznali bogato književno izročilo ene najpomembnejših svetovnih književnosti. Poseben razdelek prispevka je namenjen prevodom slovenske književnosti v španščino. Panoramo zaokrožajo povzetki izbora prevodoslovnih obravnav in seznam pomembnejših jezikoslovnih in literarnozgodovinskih študij slovenskih raziskovalcev, ki obravnavajo recepcijo španske in hispanoameriške književnosti v našem prostoru.

Literarnoprevodni stiki slovenske književnosti so različno intenzivni z različnimi tujimi literaturami: deloma so manj intenzivni stiki posledica perifernega statusa posamezne literature, deloma pa dejstva, da za določeno jezikovno kombinacijo ni na voljo literarnih prevajalcev. V preteklosti so nekatere osrednje kulturne osebnosti na Slovenskem izoblikovale priporočila glede izbora del, za katera so menile, da bi jih morali prevesti v slovenščino. Zadnji tak seznam je nastal leta 1991 z imenom »nacionalni prevodni program« in je zajemal pomembna dela iz osrednjih, pa tudi perifernih literatur iz vseh časovnih obdobij. V 21. stoletju takšna prevodna politika ne obstaja več. Prispevek oriše zgodovino literarnoprevodnih izmenjav s perifernimi literaturami, s katerimi smo si Slovenci delili politični prostor: z literaturama v turščini in albanščini, s katerimi smo se srečali v socialistični Jugoslaviji, in z dvanajstimi jeziki, ki so uradni jeziki EU in ki niso zajeti v ostalih poglavjih monografije. Pregledi pokažejo, da so izmenjave skromne in avtorsko ter žanrsko neuravnotežene, včasih celo nereprezentativne: pogosto prevladuje en žanr (na primer, otroška literatura) ali pa izbor del odseva specifični okus prevajalcev, ki se specializirajo za posamezni jezik.

Avtor za besedila fantazijskega žanra – zvrsti, ki vsebuje prvine nam tujega sveta in opisuje magični spopad med Dobrim in Zlim – izpelje ime fantazijka, ponuja pa tudi nova slovenska poimenovanja za podžanre, ki jih izpelje iz njihovih narativnih tem.

Ali naj se ta žanr bere in prevaja kot visoka literatura, torej (po Nabokovu) “parafrastično”? Avtor našteva nekatere klasične in/ali inovativne avtorje (začenši s Tolkienom) ki terjajo takšno obravnavo.

V založništvu pa prevladuje pogled, da je treba, ker gre povečini za junaške štorije z mladimi junakinjami, tržne standarde prilagajati ravni in nagnjenjem tega sektorja.

Tako založbe bralstvu namesto s prevodi strežejo manj ali bolj maskiranimi priredbami. Avtor živo opisuje najodmevnejša škandala v slovenski prevajalski zgodovini: prvi vihar se je vzdignil okrog njegovega drugega prevoda Gospodarja Prstanov, drugi glede njegovega poskusa drugačnega prevajanja Harryja Potterja. Plod spopada med željami fanstva in prevajalčevo parafrastiko je leksikon Gospodar prstanov od A do Ž, ki pojasnjuje mdr. tudi Gradišnikovo “prevodoznanstvo”.

Članek predstavlja pregled zgodovine prevajanja ljudskih in literarnih (avtorskih) pravljic ter povedk v slovenščino predvsem v 19. in 20. stoletju, globje pa se posveča predvsem trem primerom: prevajanju arabskih pravljic iz zbirke Tisoč in ena noč, pravljic bratov Grimm od rokopisne zbirke iz leta 1810 naprej in Andersenovih pravljic, ki so najbolj razširjene avtorske pravljice. Avtorici ugotavljata, da bi bilo pri prevajanju pravljic treba upoštevati tudi prehajanje pravljičnih motivov od kulture do kulture, kjer so se spajali z drugimi in se oblikovali v nove pripovedi. Podatki kažejo, da smo v slovenščino večinoma prevajali iz nemščine, saj je bil to stoletja tudi prvi jezik slovenskih intelektualcev. Tako smo tudi prevode arabskih pravljic iz Tisoč in ene noči in literarnih (avtorskih) Andersenovih pravljic dobili prek nemščine.

Poglavje osvetljuje doslej še vedno slabo raziskano, a zato nič manj razvejano in pomembno slovensko prevodno prakso v trku z glasbeno umetnostjo. Izhajajoč iz kronologije nastanka prevodov kakor tudi njihove zvrstne reprezentacije, poglavje uvodoma obravnava začetke prevajanja opernih libretov ter besedil priljubljenih arij in kancon v 18. stoletju, nato pa se osredotoči na predstavitev najvidnejših prevajalcev opernih libretov v 19. stoletju pod okriljem Dramatičnega društva v Ljubljani (A. Funtek, M. Markič, A. Štritof idr.). Z razmahom salonske kulture v drugi polovici 19. stoletja pa vse do začetnih desetletjih 20. stoletja doživi razcvet tudi prevajanje uglasbene poezije v zvrsti samospeva. Kulturna politika uprizarjanj glasbenogledaliških del v slovenskem jeziku se nadaljuje še globoko v 20. stoletje, v katerem tako po številčnosti kakor tudi kvaliteti izstopajo prevodi N. Štritofa, S. Samca in P. Oblaka. Živahen prevajalski utrip je moč začutiti tudi v popularnejših zvrsteh v času po drugi svetovni vojni, predvsem v zvrsti popevke pod vplivom britanske skupine The Beatles in ameriškega rock’n’rolla. Bogato tradicijo prevedenih besedil D. Velkaverha, A. Mežka, T. Domicelja idr. v različnih jezikovnih zvrsteh ter z različno poetično kvaliteto nadaljuje tudi najmlajša generacija prevajalcev besedil in glasbenih poustvarjalcev. Zaključni del poglavja je namenjen prevodoslovnim obravnavam prevodne prakse v širšem interdisciplinarnem kontekstu glasbe in literature ter poleg prevodnih strategij starejših avtorjev (M. Rus) izpostavlja nekatere nove uvide sodobnih raziskovalcev.

Poglavje obravnava prevajanje Homerja na Slovenskem vse od prvih dokumentiranih začetkov – prevoda Iliade in Odiseje v latinščino, ki ga je 1537 izdal v Kopru rojeni Andreas Divus Justinopolitanus. Osredotoča se na prve fragmentarne in kasnejše celovite prevode v slovenščino, ki so jih ustvarili Janez Nepomuk Primic (cca. 1811), Stanko Vraz (cca. 1830), Fran Miklošič, Janez Trdina (1852), Jovan Vesel Koseski (1852–1870), Matija Valjavec (1854), Jože Ljubič (1860–1862), Fran Levstik (1862), Josip Šuman (1865), Fran Celestin (1867), Frančišek Marešič (1868), Janez Svetina (1868) in Valentin Kermavner (1870–76), ki je s svojim prevodom sprožil Pravdo o slovenskem šestomeru. Sledili so Frančišek Lampe (1875), Simon Gregorčič (1879–1903), Mihael Opeka (1889), Ivan Košir (1882), Andrej Kragelj (1894–1900), Luka Pintar (1897), Jože Barle (1911), Anton Gornik (1912), Leon Kreft, Blazij Bevk (1911), Fran Omerza (1913–22), Anton Sovre (1942–1951), Kajetan Gantar (1992–2021) in Jelena Isak Kres (2017). Poleg predstavitve prevajalcev in posebnosti prevodov besedilo obravnava tudi zbirke in založbe, pri katerih so izšli, ter njihovo recepcijo.

Poglavje obravnava slovenske prevode del Danteja Alighierija (1265–1321), Francesca Petrarce (1304–1374) in Giovannija Boccaccia (1313–1375), treh velikanov italijanske in svetovne književnosti. Po uvodnih predstavitvah avtorjev in njihove ustvarjalnosti sledijo pregledi njihovih slovenskih prevodov in prevajalcev: knjižni prevodi Dantejevih del obsegajo Božansko komedijo (več delnih in dva celotna prevoda), Dantejevo poezijo in politični spis Monarhija; Petrarca je knjižno zastopan z izbori poezij, celotnim prevom Stihov in dvema prevodoma eksistencialnega spisa Secretum; knjižni prevodi Boaccaccievih del pa vključujejo dva slovenska prevoda in eno »redigirano« različico Dekamerona ter biografsko delo Dantejevo življenje. Danteja, Petrarco in Boccaccia so prevajali številni znameniti slovenski prevajalci: knjižne prevode so pripravili Jože Debevec, Alojz Gradnik, Andrej Budal, Tine Debeljak, Božidar Borko, Niko Košir, Ciril Zlobec, Andrej Capuder, Srečko Fišer, Tomaž Jurca, Peter Amalietti, Tomaž Potočnik. V slovenščini je največ recepcijskih obravnav, tudi prevodoslovnih, posvečenih Danteju (v prvi vrsti Božanski komediji), ki mu sledi Petrarca, kar je gotovo tudi posledica njunega vpliva na slovensko književnost – izrazit je bil predvsem vpliv na slovensko romantiko.

Poglavje obravnava prevajanje italijanskih pesnikov, ki so delovali v 15. in 16. stoletju. V tem času se je razcvetela renesančna kultura, v kateri je imelo posebno mesto lirsko pesništvo v petrarkističnem slogu, ki je opevalo idealizirano žensko kot manifestacijo duhovne lepote. V slovenščino smo največ prevajali Michelangela Buonarrotija in Torquata Tassa. A. Gradnik je prevedel številne renesančne pesnike za antologijo Italijanska lirika (1940), ki pokriva obdobje od srednjega veka do prve polovice 20. stoletja. Zbirka zajema največje število renesančnih pesnikov, ki so bili doslej prevedeni v slovenščino. Michelangelove pesmi so izšle v knjižnih izdajah v Gradnikovem izboru Soneti (1945) in v obsežnem izboru S. Fišerja Stihi (2014). Fišer je objavil tudi izbor Tassove poezije v zbirki Ljubezen je duša sveta, v katero je vključil odlomke iz junaškega epa Osvobojeni Jeruzalem in pastoralne igre Amint (2004). Odlomka iz Tassovega epa sta prevedla N. Košir in A. Capuder (1977), C. Zlobec (1977) in Fišer pa sta objavila odlomka iz Ariostove pesnitve Besneči Orlando (2018). Gradnikovo prevodno delo je preučila predvsem A. Toroš, številni prevodi pa ostajajo brez kritičnega odmeva.

Shakespeara so začeli prevajati sredi 19. stoletja, ko se je slovenska književnost nekoliko bolj odprla književnim prevodom, hkrati pa je začetek delovanja Dramatičnega društva omogočil tudi prevajanje in uprizarjanje dramskih besedil v slovenskem jeziku. Shakespeare je sicer že pred prvo uprizoritvijo v slovenščini (Othello leta 1897) v slovenski kulturi užival izjemen ugled in prve slovenske uprizoritve so bile toplo sprejete. Odtlej Shakespeare slovenskih odrov ni nikoli zapustil, prevajanje njegovih del pa so prevzele nekatere najpomembnejša imena slovenske književnosti in dramskega prevajanja. Med slovenskimi prevodi Shakespeara ima posebno mesto Hamlet, ki je bil doslej preveden šestkrat in je bil v letih po prvi svetovni vojni tako priljubljen, da so ga v celoti šteli za del slovenske kulture. Štirje izšli tudi v knjižni obliki, drama je neizogiben del učnih načrtov, dvakrat je bil gradivo za maturitetni esej, navdihnil pa je celo vrsto različnih odrskih predelav in interpretacij, imamo tudi Hamleta v stripu.

Poglavje obravnava slovenske prevode del Alessandra Manzonija (1785–1863), italijanskega romantičnega pisatelja, pesnika in dramatika ter enega najpomembnejših italijanskih avtorjev nasploh. Po uvodni predstavitvi pomena avtorja v izhodiščni literaturi sledi pregled Manzonijevih slovenskih prevodov in prevajalcev: prvi posamezni prevodi (v časopisju in antologijah) se pojavijo že sredi 19. stoletja in se nadaljujejo do konca 20. stoletja (njihovi prevajalci so npr. Jovan Vesel Koseski, Fran Zakrajšek, Alojz Gradnik), medtem ko se knjižni prevodi pojavijo šele v 20. stoletju: roman Zaročenci so v celoti prevedli Ivo Benkovič leta 1901, Andrej Budal leta 1925 in Jaša Zlobec leta 1977, Svete himne pa Vinko Beličič leta 1973. Pri prevodoslovni obravnavi Manzonijevih slovenskih prevodov je treba izpostaviti predvsem roman Zaročenca: Benkovičev prevod predstavlja začetni prevodni poskus z nedoslednostmi, Budalov kakovostno izboljšavo, Zlobčev pa jezikovno posodobitev in slogovno dodelavo; Beličičev prevod Svetih himen upošteva predvsem formalne značilnosti Manzonijevih poezij. Slovenska recepcija Manzonijevih del, ki se je začela z Matijem Čopom, obsega tako posamezne pregledne sestavke kot poglobljene prevodnorecepcijske analize, med katerimi velja izpostaviti članke Martine Ožbot o prevodih Zaročencev. Vpliv Manzonijevih del na slovensko književnost je bil verjetno omejen.

Prispevek obravnava prevajanje del Johanna Wolfganga Goetheja (1749–1832) v slovenščino. Goethe danes velja za najpomembnejšega avtorja nemške književnosti, že na prelomu 18. v 19. stoletje pa je obveljal za osrednjo literarno avtoriteto Evrope. Uvodoma so predstavljeni zgodnja slovenska recepcija Goetheja in prvi prevodi iz začetka 19. stoletja, sledi obravnava recepcije v času romantike ter predstavitev prevodov, ki so nastajali od druge polovice 19. stoletja dalje, pri čemer je osrednje mesto namenjeno prevodu prvega dela Fausta, ki ga je pripravljal Valentin Mandelc, a ga je prehitela smrt. Prvi del Fausta je v prevodu Antona Funtka izšel v slovenščini šele leta 1908. Za Funtkom so se s Faustom spoprijeli še drugi prevajalci (Božo Vodušek, Erika Vouk) ter Janko Moder, ki je 2005 prevedel oba dela Fausta. Nadalje se prispevek posveča še prevodom Goethejevih proznih del (Trpljenje mladega Wertherja, Izbirne sorodnosti itn.) in pesmi, pri čemer velja omeniti poseben pojav večkratnega slovenjenja posameznih pesmi. V drugem delu prispevka so na kratko predstavljeni prevajalci Goetheja (poleg že omenjenih še Herbert Grün, Stanka Rendla, Štefan Vevar), zbirke, v katerih so bili prevodi objavljeni, založbe, ki so jih izdale, prav tako pa so predstavljene prevodoslovne obravnave prevodov Goethejevih del.

Poglavje obravnava slovenske prevode del Aleksandra Sergejeviča Puškina (1799–1837), ruskega romantika, enega najpomembnejših ruskih avtorjev, ki predstavlja poosebitev ruskega značaja. V uvodni predstavitvi Puškinovega dela sta izpostavljena njegov literarni razvoj in velik pomen v ruski literaturi. Puškinova dela so se v slovenščino začela prevajati sredi 19. stoletja, njihovo prevajanje pa se nadaljuje do začetka 21. stoletja (intenzivnost prevajanja se po posameznih obdobjih razlikuje); med prevodi lahko izpostavimo predvsem Izbrano delo A. S. Puškina (v šestih knjigah) pri Državni založbi Slovenije med letoma 1949 in 1967. Puškina so v slovenščino prevajali pomembni prevajalci, npr. Anton Aškerc, Ivan Prijatelj, Oton Župančič, Mile Klopčič, Milan Jesih. Slovenske razprave o Puškinu se pojavljajo od druge polovice 19. stoletja naprej, prva pomembna slovenska recepcijska in prevodoslovna razprava o Puškinu pa je »Puškin v slovenskih prevodih« Ivana Prijatelja iz leta 1901, ki prinaša kritično predstavitev slovenskih prevodov Puškina v 19. stoletja in predstavlja pomembno etapo v razvoju slovenske prevodne kritike. Recepcijska dela o Puškinu prinašajo še različne analize prevodov (Dragan M. Cernetic, Dušan Željeznov, Majda Stanovnik) in preglede slovenske recepcije Puškina.

V dolgem 19. stoletju naj bi figura »narodnega pesnika« raven vsakokratne nacionalne književnosti uskladila s kanoničnimi merili svetovne književnosti. V slovenskih deželah je France Prešeren postal lik edinstvenega »nacionalnega klasika«, ki s svojim delom nadomešča očitno pomanjkanje klasičnega in modernega izročila v slovenščini in se postavlja na vrh vrhov evropskega hiperkanona. Imaginarno Prešernovo »svetovljenje« (Kadir) skozi perspektive in kanonizacijo v slovenskem literarnem sistemu se je izkazalo za ideološko uspešno. Vendar pa njegova dejanska prisotnost v svetovnem literarnem prostoru ne ustreza domačim predstavam o njegovi vrednosti. Prešernova obrobnost v svetovnih sistemih jezikov, književnosti in prevodov je preprečila njegovo globalno prevodno prepoznavnost, razen za jezike in založbe iz Slovenije ali držav, ki so nekoč pripadale istim državam ali kulturnim povezavam (Habsburško cesarstvo, Jugoslavija, slovanski svet). Poleg tega so njegove prevode in mednarodno priznanje ovirala njegova poetsko zapletena besedila.

V uvodnem delu poglavja sta na kratko predstavljena posebna vloga, ki jo je imel Dostojevski v sočasni literaturi ruskega realizma, ter pomen, ki ga je avtor kasneje, predvsem v kontekstu kulture modernizma, dobil tako v ruski kot v svetovni književnosti. Osrednji del je namenjen predstavitvi zgodovine prevodov avtorjevih del v slovenščino, ki ponudi celovit pregled postopnega širjenja in dopolnjevanja avtorjevega slovenskega prevodnega opusa, ob tem pa so posebej izpostavljene razlike med posameznimi obdobji ter kulturnozgodovinskimi okoliščinami, ki so potencialno vplivale na izbor in število izdanih prevodov. V nadaljevanju so v treh krajših razdelkih predstavljeni še najpomembnejši prevajalci avtorjevih del, tezno – v obliki vprašanj, ki bi jih lahko osvetlile morebitne bodoče prevodoslovne obravnave – je izpostavljeno nekaj zanimivih podrobnosti iz zgodovine slovenskih prevodov Dostojevskega, v sklepnem razdelku pa so strnjeno zbrani še nekateri vidiki recepcije avtorjevih prevodov.

Pisec mednarodnih uspešnic in Nobelov nagrajenec Henryk Sienkiewicz (1846–1916), ki je najbolj znan po svojih zgodovinskih romanih, velja za najslavnejšega poljskega pisatelja v zgodovini. Velikanski uspeh je doživel tudi na Slovenskem, saj je daleč najpriljubljenejši poljski avtor med slovenskimi bralci. Od leta 1884, ko se je pojavil prvi knjižni prevod, do leta 2022 je na Slovenskem izšlo skupno 62 knjižnih izdaj njegovih romanov in kratkih pripovedi, od katerih so občinstvo najbolj navdušili romani V puščavi in goščavi, Quo vadis ter Z ognjem in mečem. Najpomembnejši prevajalci Sienkiewicza so bili Peter Miklavec, Janko Moder in Rudolf Molè, največ knjig pa so izdale Državna založba Slovenije, Mladinska knjiga in Goriška tiskarna. Sienkiewicz je največ pozornosti dobil v času življenja, saj so njegova dela, ki jih je napisal v imenu Boga in naroda, »krepila srca« slovenskih bralcev in vplivala na slovensko književnost. Čeprav jim Slovenci v poznejših desetletjih niso več pripisovali tako velikega pomena, je Sienkiewicz zaradi svojega privlačnega načina pisanja ostal zelo bran avtor še dolgo po smrti. Njegov uspeh na Slovenskem je vzbudil tudi zanimanje več slovenskih in poljskih raziskovalcev. Med njimi so prevodoslovne razprave doslej prispevali Janko Moder, Agnieszka Zatorska, Janž Snoj in Robert Grošelj. Kljub vsemu slovenski prevodi Sienkiewiczevih del ponujajo še veliko možnosti za prihodnje raziskave.

Henrik Ibsen je na slovenske odre prišel z dramo Nora (Hiša lutk), ki so jo uprizorili leta. Odzivi na prvo predstavitev so bili razmeroma naklonjeni in v naslednjih letih so v slovenskih gledališčih uprizorili tudi vrsto drugih njegovih dram. Kljub razmeroma toplemu sprejemu so uprizoritve Ibsenovih del ves čas spremljali pomisleki, ali so primerna za slovensko občinstvo, ali pa so preveč odmaknjena, zastarela in nerelevantna. Šele po drugi svetovni vojni je Ibsen dobil svojem mesto med klasičnimi avtorji evropske dramatike. Med njegovimi dramami je verjetno najbolj razvpita Nora (Hiša lutk). Drama je ob prvi uprizoritvi pa tudi pozneje dvigovala prah zaradi tematike, predvsem pa zaradi svojega kontroverznega konca. V slovenščino so jo prevedli šestkrat, od tega štirikrat posredno, verjetno prek nemščine, prevajalci pa so bili navadno gledališčniki. Doživela je trinajst uprizoritev, večinoma v regionalnih gledališčih. Trije prevodi so izšli v knjižni obliki, dvakrat pa je bila tudi eno od maturitetnih besedil.

Poglavje obravnava slovenske prevode in recepcijo del Luigija Pirandella (1867–1936), enega najpomembnejših italijanskih književnikov prve polovice 20. stoletja, ki je za izjemno svojo ustvarjalnost leta 1934 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Po uvodni predstavitvi avtorja in njegove ustvarjalnosti (pomemben je kot romanopisec, novelist, predvsem pa dramatik) sledi pregled Pirandellovih slovenskih prevodov in prevajalcev. Slovenski prevodi vključujejo Pirandellova ključna prozna dela, npr. roman Rajnki Matija Paskal in izbore novel, ter dramska dela, npr. Henrik IV. in Šest oseb išče avtorja, medtem ko Pirandellova poezija v slovenščino ni bila prevedena. Pirandellova dela so v slovenščino prevajali pomembni prevajalci, med drugimi Božidar Borko, Niko Košir, Janko Moder, Silvester Škerl in Srečko Fišer. Podrobne prevodoslovne obravnave so bili deležni predvsem prevodi Pirandellove drame Šest oseb išče avtorja: prevod Iva Šorlija (1942) je dokaj pomanjkljiv; na njem temelji predelani prevod Janka Modra (1978), ki kaže podobne napake in se ponekod zelo oddaljuje od izvirnika; prevod Srečka Fišerja (1985) poenostavlja izhodiščne slogovne značilnosti, a je vsebinsko blizu izvirniku; besedilo Maria Uršiča (2001) pa je priredba na osnovi Fišerjevega prevoda. Do srede 20. stoletja je bila slovenska recepcija Pirandellovih del precej površna, v nadaljevanju pa postane bolj poglobljena in izčrpna. Vpliv Pirandellovih del na slovensko književnost je mogoče opaziti v nekaterih delih Vladimirja Bartola in Cirila Kosmača, bolj neposreden vpliv pa je zaznati v igri Kriminalna zgodba Jožeta Javorška.

Poglavje obravnava prevode in prevodoslovne obravnave najpogosteje prevajanega slovenskega avtorja v tuje jezike, Ivana Cankarja (1876-1918). Cankarjeva dela, ki se jih uvršča v obdobje »moderne« (tj. literarno smer, ki je zaznamovala slovensko književnost ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja in ki združuje dekandenčne elemente, etični realizem, impresionizem, simbolizem in nastavke ekpresionizma), najdemo v kar 26 jezikih. Najpogosteje so prevajana simbolistično ekspresionistična dela, in sicer črtice, vzete iz zbirk Moja njiva in Podobe iz sanj; najpogosteje prevajano posamično delo pa je njegova povest Hlapec Jernej in njegova previca, ki jo najdemo v kar 22 jezikih. Poglavje predstavi poglavitne prevajalce Cankarjevih del v jezike, ki imajo več kot 20 izdanih književnih prevodov del Ivana Cankarja, in podrobneje predstavi prevode Hlapca Jerneja v srbski, angleški in ruski jezik, ker so ti služili kot vir za nadaljne posredne prevode. Poglavje tudi omeni dva pomembnejša promotorja Cankarjevih del v angleško govorečem svetu: profesorja Janka Lavrina in slovensko diasporo v ZDA, in se zaključi s kratkim povzetkom teoretičnih besedil, ki se posvečajo prevajanju Cankarjevih del v tuje jezike.

James Joyce (1882-1941) je bil v Sloveniji neznan avtor vse do približno leta 1930. Recepcijo njegovega dela in prevajanje je v času pred 2. svetovno vojno in tik po njej zavrlo ideološko zavračanje modernizma v nasprotju s prevladujočim socialnim realizmom. Prvi književni prevod, ki smo ga dobili leta 1955, Ljudje iz Dublina (prev. Herbert Grün), je vzbudil zanimanje in željo po prevodih drugih Joyceovih del. Prevajanja sta se lotila dva vodilna slovenska prevajalca, in tako smo leta 1964 dobili prevod Umetnikovega mladostnega portreta (prev. Jože Udovič), leta 1967 pa še Uliksesa (prev. Janez Gradišnik) z obsežnim komentarjem in opombami. Joyce je bil končno tudi v Sloveniji pripoznan za vodilnega evropskega modernista. Naslednja desetletja so zaznamovale kritiške obravnave njegovega dela ter postopne objave drugih Joyceovih del, tudi prenovljeni prevod Uliksesa (1993) in nov prevod Dublinčanov (prev. Tina Mahkota, 2012). V letu, ko praznujemo 100-letnico izida Uliksesa, imamo v slovenskem prevodu prav vsa Joyceova leposlovna dela, celo nekaj odlomkov iz “neprevedljivega” Finneganovega bdenja (prev. Andrej E. Skubic, 2000). V prihodnosti se bo zagotovo porodilo vprašanje, ali bi veljalo zadnji Joyceov roman prevesti v celoti oziroma na novo prevesti oba njegova druga romana, kar pa niso le zahtevni in dolgotrajni, temveč tudi zelo dragi založniški projekti.

Poglavje najprej predstavi nemškojudovskega pesnika Paula Celana kot modernega klasika. Celan je v svojem pesništvu od začetka tematiziral osrednji dogodek 20. stoletja, drugo svetovno vojno, oziroma travmatično jedro tega dogodka, nacistični genocid nad Judi. Ob »tem, kar se je zgodilo«, kakor je sam lakonično imenoval holokavst, je bilo edino, kar mu je preostalo, jezik. Celanov pesniški jezik je ostala nemščina, njegova materinščina, čeprav je hkrati postala jezik morilcev njegove matere. Ta jezik je potujeval, tako da so njegove pesmi temne in potrebne prevoda celo za Nemce. Potujeval ga je prav tako v svojih prevodih. V nemščino je prevedel več kot štirideset pesnikov iz sedmih jezikov. Ti prevodi, s katerimi je postal tudi klasik modernega prevajanja, obsegajo zadnja dva izmed petih zvezkov njegovih zbranih del.

Poglavje potem zariše dinamiko prevajanja Celana v slovenščino. To je potekalo po podobnem vzorcu kot drugje: najprej so se v literarnih revijah še v času Celanovega življenja pojavljali prevodi izbranih pesmi, nato je po njegovi smrti nastal knjižni izbor iz celotnega pesniškega dela in nazadnje integralni prevod. Glede na to, da je za Celanovo potujevanje jezika značilno tvorjenje novih besed, se poglavje sklene z analizo prevodov ene izmed novotvorb, ki so jih naredili trije slovenski prevajalci.

V poglavju so predstavljeni kriteriji za izbor 44 prevajalcev, ki so orisani v monografiji. Pojasnjeno je, da se izbor portretov prevajalcev začne s tistimi prevajalci, ki so bili ali pa so še dejavni v dvajsetem in enaindvajsetem stoletju. Izbor tistih, ki so zaznamovali prvi del dvajsetega stoletja, temelji na zapisu Majde Stanovnik v njeni knjigi Slovenski literarni prevod. Sodobnejši prevajalci pa so bili izbrani, če so prejeli najvišjo stanovsko priznanje, Sovretovo nagrado, za življenjsko delo, več kot enkrat ali za več kot eno delo. Temu so dodani še nagrajenci najvišjega državnega priznanja za dosežke na kulturnem področju, Prešernove nagrade ali nagrade Prešernovega sklada, če je bilo priznanje eksplicitno podeljeno za prevajalsko dejavnost, in sicer, zopet, za več kot eno delo.

Oton Župančič

Oton Župančič na slovenski jezik ni vplival zgolj s svojimi izvirnimi deli, marveč tudi z obsežnim in predvsem izredno kakovostnim prevajalskim opusom – velja za enega največjih slovenskih prevajalcev vseh časov. Literarni zgodovinar Joža Mahnič (1981, 177) ga je označil celo »za utemeljitelja sodobnega in kvalitetnega prevajanja pri Slovencih«.

Janko Trupej

Alojz Gradnik

Alojz Gradnik je prevedel več temeljnih del italijanske, srbske, hrvaške, ruske, španske, francoske in angleške književnosti ter slovenskim bralcem prek posrednih prevodov približal kitajsko, bengalsko, japonsko in perzijsko liriko. Gradnik je visoko cenil svoje prevajalsko delo in marsikateri prevod uvrstil v svoje zbirke med izvirna pesniška dela.

Jerneja Umer Kljun

Fran Bradač

Bradačevo prevajalsko delo je, med drugim spričo časovne stiske, v kateri je velikokrat delal, ostajalo nekako v senci Sovretovega ali pozneje Gantarjevega in Simonitijevega, vendar ni mogoče spregledati, da je prav on Slovencem približal nekatera temeljna dela antične književnosti.

Aleš Maver

Anton Sovrè

Klasični filolog Anton Sovrè sodi med najbolj znane in cenjene slovenske književne prevajalce, kar se odraža tudi v tem, da je po njem poimenovana najvišja stanovska nagrada. S svojim obsežnim in prepoznavnim prevodnim opusom, ki ga odlikuje izbrušen slog, povezan z virtuoznim obvladovanjem izraznih možnosti slovenščine, je približal slovenskemu občinstvu številne grške in latinske klasike.

Aleš Maver

Izidor Cankar

Izidor Cankar je bil v svojem življenju stalno prisoten, posredno ali neposredno, v slovenski kulturi, umetnosti, jeziku in politiki. Sprva se je njegova vizija osredotočala na uredniško in umetniško dejavnost, kasneje pa so ga življenjske okoliščine pripeljale do tega, da je tudi s prevajanjem osrednjih besedil iz angleške tradicije pomembno sooblikoval slovensko književnost.

Tadej Pahor

Vladimir Levstik

Vladimir Levstik je bil po številu prevedenih del eden najplodovitejših slovenskih prevajalcev. Slovencem je približal številna pomembna dela iz obdobja ruskega realizma, še zlasti opus Dostojevskega in Tolstoja.

Zarja Vršič

Fran Albreht

Fran Albreht (tudi Albrecht) je bil eden osrednjih prevajalcev v zgodnjem obdobju po drugi vojni, ki je prevajal iz nemščine, češčine in srbščine, in sicer tako dramska in prozna besedila, kot tudi besedila za otroke. Kot soustanovitelj in prvi predsednik Društva prevajalcev Slovenije, je pomembno prispeval k boljšemu položaju literarnih prevajalcev v slovenski družbi.

Tadej Pahor

Josip Vidmar

Josip Vidmar je bil osrednji kulturni delavec v povojni Sloveniji, ki je v pretežni meri usmerjal kulturni razvoj socialistične družbe. Kot plodovit literarni prevajalec, in sicer tako ruskih pisateljev kot pomembnejših besedil Molièrovega opusa, je pisal tudi teoretične razprave o prevajanju, ki mu je pripisoval ključno vlogo v razvoju manjših jezikovnih skupnostih, kot je slovenska.

Tadej Pahor

Karel Dobida

Karel Dobida, ki je bil v slovenskem prostoru sicer najbolj uveljavljen kot ravnatelj Narodne galerije in poznavalec domače in tuje likovne umetnosti, je po 2. svetovni vojni v slovensko književnost prispeval prevode mnogih kanoniziranih francoskih avtorjev, kot so Anatole France, Gustave Flaubert in Alphonse Daudet.

Zarja Vršič

Božidar Borko

Božidar Borko, ki se je uveljavil predvsem kot posrednik med slovenskim, slovanskim in romanskimi literarnim svetom, si je vztrajno prizadeval za seznanjenost slovenskih bralcev s prevodno književnostjo ter s svojim delovanjem pomembno prispeval k oblikovanju slovenskega kulturnega prostora.

Jerneja Umer Kljun

Silvester Škerl

Življenje in delo Silvestra Škerla je bilo vseskozi posvečeno slovenski kulturi, literaturi in jeziku. Sprva se je njegova vizija osredotočala založniško in tudi uredniško dejavnost, kasneje pa so ga okoliščine pripeljale do tega, da je našel svoje življenjsko poslanstvo v literarnem prevajanju.

Agnes Pisanski Peterlin

France Vodnik

France Vodnik je bil v obdobju med obema vojnama eden najvplivnejših slovenskih katoliških izobražencev ter je zlasti kot kritik in esejist pomembno zaznamoval kulturno življenje na Slovenskem. Po letu 1945 se je zaradi političnih razmer osredotočil na prevajanje in kmalu postal eden najvidnejših slovenskih prevajalcev iz poljščine, ki je v desetletjih po drugi svetovni vojni odločilno prispeval k razvoju poljsko-slovenskih kulturnih stikov.

Janž Snoj

Božo Vodušek

Božo Vodušek je bil katoliški ekspresionistični pesnik, ki je prevajal predvsem poezijo iz nemščine, ruščine, francoščine in hrvaščine. Še posebej se je prevajalsko proslavil s svojimi prevodi Goetheja in Baudelaira.

Tadej Pahor

Mile Klopčič

Življenje in delo Mileta Klopčiča je bilo od vsega začetka posvečeno socialnopolitičnemu aktivizmu. Prevedel je mnoga pomembna dela svetovne literature – še zlasti poezije iz ruskega jezika –, zaradi česar ga uvrščamo med naše najbolj cenjene prevajalce starejše generacije.

Zarja Vršič

Tone Potokar

Tone Potokar je bil za slovensko književnost relevanten predvsem zaradi svojega prevajalskega opusa, ki obsega prevode številnih literarnih del iz treh južnoslovanskih jezikov, in sicer hrvaščine, srbščine in bolgarščine, v slovenščino in prevode osrednjih slovenskih literarnih del v južnoslovanske jezike. S svojim prevajalskim delom je pomembno krepil kulturne stike med narodi socialistične Jugoslavije.

Tadej Pahor

Janez Gradišnik

Janez Gradišnik zaradi obsežnega in izjemno kakovostnega prevajalskega opusa, s katerim je obogatil nabor svetovnih klasikov v slovenskem literarnem sistemu, upravičeno velja za enega največjih slovenskih prevajalcev vseh časov.

Janko Trupej

Janko Moder

Janko Moder se v slovensko literarno zgodovino ni zapisal zgolj s svojim izjemno obsežnim prevajalskim opusom, temveč tudi kot spiritus movens Društva slovenskih književnih prevajalcev in nasploh neutruden promotor književnega prevajanja.

Janko Trupej

Radojka Vrančič

Radojka Vrančič je Slovencem poleg drugih kanoniziranih francoskih avtorjev približala romaneskni opus Iskanje izgubljenega časa pisatelja Marcela Prousta, ki še danes velja za enega največjih prevajalskih uspehov po drugi svetovni vojni. Od leta 2002 se po Radojki Vrančič imenuje nagrada, ki jo Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DKSP) vsako leto podeli najboljšemu mlademu prevajalcu do 35 let.    

Zarja Vršič

Marjan Strojan

V prevajalskem opusu Marjana Strojana izstopajo predvsem kanonska dela starejše in srednjeveške angleščine ter poezija Johna Miltona, ki tako z literarnega kot tudi jezikovnega vidika predstavljajo velik prevajalski izziv. Strojan je z osmimi pesniškimi zbirkami pomemben tudi kot pesnik, nezanemarljivo je njegovo uredniško in kritiško delo, dragocene pa so tudi njegove razprave o prevajanju, saj se v njih prepletata teoretska osnova in dolgoletne praktične izkušnje s prevajanjem.

Tomaž Onič

Janez Menart

Janez Menart velja za enega najboljših slovenskih prevajalcev vezane besede vseh časov, vendar za slovensko prevajalstvo ni pomemben zgolj zaradi lastnega prevajalskega opusa, marveč tudi, ker je k prevajanju vrhuncev svetovnega pesništva spodbujal svoje pesniške sopotnike.

Janko Trupej

Primož Simoniti

Primož Simoniti je bil ugleden literarni in kulturni zgodovinar, strokovnjak za obdobje humanizma, ter obenem eden osrednjih prevajalcev iz latinščine in stare grščine, ki je slovenski prevodni kanon dopolnil s predvsem z mojstrskimi prevodi antičnih romanov in srednjeveške latinske poezije.

Aleš Maver

Mira Mihelič

Mira Mihelič, prevajalka, pisateljica in dramatičarka, Sovretova in Prešernova nagrajenka, prva ženska na čelu Društva slovenskih pisateljev in podpredsednica Slovenskega centra PEN, se uvršča med najvidnejše slovenske literarne ustvarjalke in poustvarjalke povojnega časa. S svojimi prevodi je pomembno prispevala k oblikovanju slovenske prevodne kulture, po njeni zaslugi pa smo v slovenskem prevodu dobili številna dela angleško pišočih avtorjev, ki skoraj brez izjeme sodijo med klasike zahodne književnosti.

Melita Koletnik

Matej Bor

Matej Bor je bil samonikel slovenski prevajalec, pesnik, pisatelj, dramatik in esejist, ki je več kot dve desetletji svojega življenja posvetil Shakespearu in v slovenščino prevedel približno polovico njegovih dramskih del.

Simon Zupan

Kajetan Gantar

Kajetan Gantar sodi med ključne posrednike antične dediščine slovenskemu prostoru. Prevajal je zelo raznolika besedila, še posebej odmevni so bili njegovi prevodi grške in latinske lirike. Njegove prevode je vseskozi odlikovala jezikovna virtuoznost v iskanju prevodnih rešitev, pri čemer je uporabljal praktično vse registre izraznih možnosti slovenščine in slovenske frazeologije.

Aleš Maver

Ivan Minatti

Ivan Minatti je Slovencem najbolje znan kot avtor že skoraj ponarodele pesmi »Nekoga moraš imeti rad« in kot prevajalec Saint-Exupéryjevega Malega princa. Čeprav v slovenski kulturi zaseda pomembno mesto predvsem kot pesnik, je izjemnega pomena tudi njegovo prevajalsko delo, še posebej njegovi prevodi poezije iz jezikov nekdanje Jugoslavije.

Tjaša Mohar

Veno Taufer

Veno Taufer, pesnik, prevajalec ter vsestranski literarni in gledališki ustvarjalec, je s svojim obsežnim prevajalskim opusom slovenskim bralcem predstavil najpomembnejše predstavnike sodobne lirike – po Tauferjevi zaslugi so bila v slovenščini med drugim izdana najzahtevnejša modernistična pesniška dela iz angleške in ameriške književnosti.

Jerneja Umer Kljun

Tone Pavček

Tone Pavček se je že v mladosti pomembno zapisal poeziji kot eden od avtorjev zbirke Pesmi štirih, ki je oznanila novo smer v slovenski poeziji. Za svoje številne pesniške zbirke je prejel več najvidnejših slovenskih nagrad. Obsežen je tudi njegov prevajalski opus, in sicer je prevajal poezijo predvsem iz ruščine, pa tudi iz hrvaščine, srbščine in drugih slovanskih jezikov.

Tomaž Onič in Tjaša Mohar

Drago Bajt

Drago Bajt je prevajalec, ki je s svojimi leposlovnimi in literarnoteoretskimi prevodi ter lastnimi literarnozgodovinskimi študijami pomembno doprinesel k poznavanju predvsem ruske modernistične in avantgardne literature.

Zarja Vršič

Frane Jerman

Frane Jerman je s številnimi izvrstnimi prevodi temeljnih del marksističnih in zahodnih filozofov pomembno prispeval k bogatitvi slovenskega znanstvenega in kulturnega prostora, s spodbujanjem teoretskih razprav o prevajanju pa je tvorno sodeloval pri razvoju prevodoslovja pri nas. Po njem je poimenovana stanovska nagrada DSKP za posebno uspele prevode družboslovnih in humanističnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino.

Jerneja Umer Kljun

Vital Klabus

Življenje in delo Vitala Klabusa je bilo posvečeno udejstvovanju v kulturi, bodisi skozi kritično refleksijo o kulturnopolitični situaciji v času partijske oblasti, bodisi skozi prevode pomembnih avtorjev francoske, angleške in nemške književnosti. 

Zarja Vršič

Marija Elizabeta Javoršek

Marija Javoršek v svetu slovenskega prevoda ostaja ime, povezano s francoskim formalno izčiščenim, a hkrati živim in iskrivim jezikom, pa naj bo lirski (Baudelaire, de France, Hugo, Genet, Verlaine), tragičen (Corneille, Racine) ali nagajivo zbadljiv (Corneille, Molière, la Fontaine) ter obsežnimi proznimi in verznimi prevodi, ki jim je dala s svojim besednjakom ter odnosom do sloga in jezikovne forme izvirnika oseben pečat.

Urša Vogrinc

Srečko Fišer

Prevajalec, dramatik, lektor, publicist in literarni kritik Srečko Fišer prevaja iz angleščine, italijanščine, francoščine in hrvaščine. V ospredju njegovega prevajalskega dela je angleško-ameriško in italijanska književnost, predvsem dramatika. V slovenskem prostoru je med drugim uveljavljen kot prevajalec Shakespeara, Molièra in avtorjev gledališča absurda, klasikov angleške in italijanske proze ter poezije Shakespeara, Tassa, Michelangela in Petrarce.

Melita Koletnik

Marjan Poljanec

Marjan Poljanec velja za izkušenega in natančnega prevajalca, ki s prevodi leposlovnih del slovenskim bralcem že pol stoletja posreduje ustvarjalnost nekaterih najvidnejših imen ruske in francoske književnosti, s prevodi polleposlovnih del pa jih seznanja z znamenitimi osebnostmi in dogodki iz ruske in francoske zgodovine.

Janž Snoj

Miha Avanzo

Miha Avanzo je kot pesnik in literarni urednik zaznamoval razvoj sodobne slovenske poezije, pozneje pa se je uveljavil kot eden vodilnih prevajalcev iz angleščine, ki je v svoji dolgi karieri slovenskim bralcem predstavil že mnoge starejše in sodobne klasike ameriške in angleške književnosti, pa tudi nekatere najprepoznavnejše avtorje mednarodnih uspešnic.

Janž Snoj

Vesna Velkovrh Bukilica

Vesna Velkovrh Bukilica prevaja iz več jezikov, vendar se je uveljavila predvsem z vrhunskimi prevodi slogovno in jezikovno najzahtevnejših del iz španščine. Njeni prevodi so bili večkrat nagrajeni, še posebej pa je znana po prevodih največjih predstavnikov latinskoameriške književnosti, med njimi čilenske pisateljice Isabel Allende, kolumbijskega avtorja Gabriela Garcíe Márqueza in argentinskih pisateljev Julia Cortázarja in Jorgeja Luisa Borgesa.

Jerneja Umer Kljun

Gorazd Kocijančič

Gorazd Kocijančič se je uveljavil predvsem kot prevajalec filozofskih, teoloških in duhovnih iz grščine, latinščine in hebrejščine. Razvil je tudi izvirno teoretično misel o prevajanju, ki bi jo lahko zaradi vpliva misli Friedricha Schleiermacherja, Franza Rosenzweiga in Martina Bubra uvrstili v hermenevtično smer v teoriji prevajanja.

Nike K. Pokorn

Vlasta Pacheiner Klander

Vlasta Pacheiner Klander je vodilna slovenska indologinja in prevajalka iz sanskrta, ki je kot ena redkih slovenskih poznavalk stare Indije s svojimi prevodi in znanstvenimi prispevki bralcem predstavila mnoga znana in manj znana dela staroindijske književnosti, opravila v več pogledih pionirsko delo na področju slovenske indologije in odločilno vplivala na razvoj indijsko-slovenskih stikov.

Janž Snoj

Vasja Bratina

Vasja Bratina prevaja iz več jezikov, zlasti pa se je uveljavil kot prevajalec sodobnih hrvaških in italijanskih postmodernističnih piscev, kot so Predrag Matvejevič, Claudio Magris in Umberto Eco, čigar leposlovna in neleposlovna dela zasedajo posebno mesto v prevajalčevem opusu. Za svoje prevode iz italijanskega jezika je prejel več prestižnih nagrad, posebno pa je cenjen tudi njegov prevod romana Gomora Roberta Saviana.

Jerneja Umer Kljun

Andrej E. Skubic

Andrej E. Skubic v svoje prevode sodobne britanske, ameriške in anglofone postkolonialne književnosti z veliko spretnosti in domiselnosti vnaša prvine nestandardnih jezikovnih variant in pogovornega jezika. Še posebej so bili vplivni njegovi prevodi podstandardnega govora v sodobnih škotskih besedilih.

Jerneja Umer Kljun

Nada Marija Grošelj

Nada Marija Grošelj, ki prevaja iz angleščine in v njo ter iz latinskega, švedskega, pa tudi iz nemškega jezika in stare grščine, se uvršča med najbolj nagrajevane sodobne prevajalke in prevajalce mlajše generacije (Sovretova nagrada za prevode Ovidijevega Rimskega koledarja, Plavtovega Kljukca in Izbranega dela Oscarja Wilda, priznanje za mladega prevajalca). Prevaja književna dela za otroke, mladino in odrasle, ter historična in sodobna strokovna in znanstvena besedila s področij literature, antike, filozofije, teologije in mitologije.

Melita Koletnik

Uroš Kalčič

Uroš Kalčič je svojo pot začel predvsem kot pisatelj, kasneje v življenju pa se je zaradi različnih okoliščin začel posvečati skoraj izključno prevajanju iz angleščine, na kar kaže njegov plodoviti in raznoliki prevajalski opus, ki obsega od prevodov sodobnih klasikov, kot sta Salman Rushdie in Orhan Pamuk, prek prevodov osrednjih besedil britanskega kanona, kot je D. H. Lawrence, do prevodov kriminalne in fantazijske literature.

Nina Brezar

Aleš Berger

Aleš Berger je eden od najpomembnejših slovenskih prevajalcev konca dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja, ki je domačim bralcem v izbrušenih in jezikovno dovršenih prevodih predstavil nekatere temeljne francoske in španske avtorje 20. stoletja, kot so Guillaume Apollinaire, René Char, Raymond Queneau, Federico García Lorca in Jorge Luis Borges. 

Zarja Vršič

Suzana Koncut

Nagrajenka Prešernovega sklada 2020, Suzana Koncut, nekdanja plesalka in koreografinja, je znana po številnih in zlasti raznovrstnih prevodih iz francoščine. Loteva se zahtevnih klasičnih in sodobnih besedil, ki zahtevajo visoko mero jezikovnega znanja, teoretske podkovanosti in močne volje do poglobljenega raziskovanja. Področja njenega dela segajo od književnosti, prek družboslovja in humanistike vse do dramskih besedil.

Katarina Čobec

Boris A. Novak

Pesnik in prevajalec Boris A. Novak je angažirani intelektualec, ki je kot zelo izveden prevajalec francoske in okcitanske poezije v slovenščino zaznamoval predvsem izmenjavo s francosko kulturo. Obenem je s svojimi razmišljanji o problemih, poveznih s prevajanjem vezane besede, pomembno vplival na prevodne norme na prehodu iz 20. v 21. stoletje.

Nike K. Pokorn

Niko Košir

Niko Košir je bil eden najpomembnejših literarnih prevajalcev iz španskega in italijanskega jezika na Slovenskem. V njegovem prevodnem opusu najdemo prevode osrednjih italijanskih avtorjev iz različnih obdobij (od Bocaccia in Macchiavellija do Verge in Pirandella) kot tudi prevode številnih španskih klasikov, med njimi tudi prevoda epa Pesem o Cidu in Cervantesovega Don Kihota.

Amalija Maček